»Campeones!« od sobote zvečer odmeva od slavnega hriba v severnem čilskem mestu Arica do Antarktike. Približno 3500 kilometrov dolg pas ob Tihem oceanu, ki se razteza od severa do juga, ni imel tako dobrega razloga za slavje, odkar diktator Augusto Pinochet nima več vpliva v tej geografsko, demografsko in zgodovinsko raznoliki deželi. Nogometne junake je sprejela predsednica države Michelle Bachelet, čilski mediji so ugotavljali, da so podoben uspeh nazadnje slavili, ko je teniški igralec Marcelo Rios osvojil dva zlati olimpijski kolajni. V Čilu je čas za nacionalno zabavo.
Čarobna noč v Čilu je imela tudi nekaj manj veselih trenutkov. Navijači so namreč žvižgali argentinski himni in žalili družino Lionela Messija, ki je bila na tribuni. Čilski nogometaši so v 99-letni zgodovini južnoameriškega prvenstva prvič postali prvaki zelene celine. To je obenem njihov prvi naslov v članski konkurenci. Dosegli so ga na domačih tleh, na stadionu Nacional v glavnem mestu Santiagu. Da bi bilo veselje še večje, so premagali Argentino, veliko nogometno sestro, s katero se marsikdaj niso dobro razumeli in proti kateri so veliko večino tekem izgubili. Premagali so favorita prvenstva in najboljšega nogometaša na svetu Lionela Messija, ki je v finalu igral pod svojimi sposobnostmi.
Messi je bil dan po tem glavna tema v argentinskih medijih. Analiza njegove igre je pokazala, da je le enkrat streljal na gol in enkrat podal za strel, večino časa pa se je gibal med obema kazenskima prostoroma, predvsem na desni strani igrišča. Nekaj priložnosti je vseeno pripravil soigralcem. V podaljšku rednega dela tekme je na primer začel akcijo, po kateri je Gonzalo Higuain s pol metra, a skoraj iz mrtvega kota, zgrešil prazen gol. Igra Čila je bila podrejena Messiju. Branilec Gary Medel je odlično opravil delo, prav tako vezisti s Charlesom Aranguizom na čelu, ki je bil izbran za igralca tekme. Selektorja, oba Argentinca, Jorge Sampaoli na klopi Čila in Tata Martino pri Argentini, sta po tekmi govorila, da sta bili njuni reprezentanci glede na igro bliže zmagi. Resnica je nekje vmes, kajti nihče ni zares prevladoval. Čile je imel premoč v polju, Argentina je imela priložnost ali dve več, glede na prikazano pa sta bila remi brez golov in odločitev za enajstmetrovke najpravičnejša. Tam je za Argentino zadel le Messi, medtem ko je Gonzalo Higuain streljal visoko čez gol, Claudio Bravo pa je obranil strel Everju Benegi. Odločilno enajstmetrovko je s strelom, podobnim znameniti Panenki, odločil nekdanji Messijev soigralec Alexis Sanchez.
Medtem ko Argentinci jokajo, se Čilenci z njihovimi težavami ne obremenjujejo. Kapetan Claudio Bravo je Messiju izpred nosu speljal rekord, postal je edini nogometaš, ki je v tej sezoni osvojil vse štiri možne lovorike (španski pokal in prvenstvo, evropski klubski naslov in južnoameriški reprezentančni naslov), v letu 2015 pa lahko z Barcelono dobi še tri. Bravo in kolegi so zmago posvetili Carlu de Gavardu, čilskemu motociklistu, ki je zaradi zastoja srca med vožnjo z motorjem umrl na dan finala. »Ta naslov so si zaslužili vsi Čilenci. Prebivalci so potrebovali nekaj takšnega,« je dejal član Juventusa Arturo Vidal, za katerega se zanima madridski Real. Vidal spada v rod čilskih nogometašev, ki zadnja leta bliskovito napredujejo in igrajo hiter ter modern nogomet. Svet so nase prvič opozorili leta 2007, ko so na mladinskem svetovnem prvenstvu zasedli četrto mesto. Vidal je bila takrat drugi najboljši strelec (boljši je bil le Urugvajec Edinson Cavani), v ekipi so bili tudi zdajšnji nosilci igre članske reprezentance Mauricio Isla, Gary Medel in Alexis Sanchez. Na tistem prvenstvu so z Argentino prav tako remizirali brez golov. Ta je bila podprvak, v ekipi pa so bili tudi Angel di Maria (v sobotnem finalu je moral že v prvem polčasu zapustiti igrišče zaradi poškodbe), vratar Sergio Romero, Ever Benega, v ta rod pa spada tudi Messi, a takrat ni igral.
Aktualni čilski reprezentanti imajo v svojih nogah znanja na pretek. Toda večkrat so imeli težave z disciplino. Da bi stranske učinke, ki jih včasih prinese nadarjenost, minimizirali, so potrebovali selektorja z občutkom za te zadeve. Z Jorgejem Sampaolijem, učencem Marcela Bielse, so ga očitno dobili. Ko je decembra 2012 prišel na klop, je Čile začel igrati hitreje in agresivneje. Prvi uspeh je dosegel z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo, drugega z uvrstitvijo v osmino finala mundiala v Braziliji, tretjega z južnoameriškim naslovom. Najvznemirljivejše vprašanje je, kje so meje te čilske reprezentance. Ob pričakovanem razvoju bi vrhunec lahko dosegla na svetovnem prvenstvu leta 2018 v Rusiji.
