Večkrat je obravnaval soočanje z nemško nacistično preteklostjo. Na primer ko je šel na potovanje v Brazilijo, je (domnevno) kupil zapuščeno bencinsko črpalko, na kateri je stal tudi obcestni telefon. Plačal je domačinu, da je vsakemu, ki je poklical na tisto številko, odgovoril: »Bencinska črpalka Martin Bormann.« (Martin Bormann je bil med drugo svetovno vojno tesen sodelavec Adolfa Hitlerja in obstajale so govorice, da je uspešno pobegnil v Južno Ameriko, kjer naj bi živel še dolgo po vojni.)

Prikaza umetnika v krizi se je lotil z »avtoportretom« (meter visoka lesena skulptura križane zelene žabe, ki ima v eni roki vrček piva, v drugi kokošje jajce), s katerim mu je uspelo sprožiti zelo resen razmislek o avtonomiji galerijskih odločitev. Na skulpturo, razstavljeno v Muzeju sodobne umetnosti v Bolzanu, se je namreč zelo negativno odzval sam papež Benedikt XVI., ki je menil, da je »skulptura ranila čustva mnogih ljudi, ki v križu vidijo simbol Božje ljubezni«. Predsednik tamkajšnjega pokrajinskega parlamenta je v znamenje nestrinjanja z umetnino ves teden gladovno stavkal. Skulpture z razstave niso umaknili, so jo pa zaradi vseh odzivov premaknili iz glavne dvorane v tretje nadstropje in jo delno celo prekrili s časopisnimi izrezki, ki so se nanašali na ta zaplet. Kljub vsemu pritiski niso popustili, kar je na koncu privedlo celo do tega, da so direktorico muzeja odpustili.

Za sistem prodaje umetniških del in sploh za razumevanje sodobne tržne ekonomije je verjetno najbolj provokativno Kippenbergerjevo delo Model Interconti. Leta 1987 je Kippenberger kupil sliko svojega sonarodnjaka Gerharda Richterja. Danes velja slednji (po mnenju muzeja Tate Modern) za »najpomembnejšega živečega slikarja«, po mnenju premožnih kupcev umetniških del pa za najboljšo investicijo, saj je trenutno tudi »najdražji živeči slikar«. No, pred skoraj tridesetimi leti je bil Richter že mednarodno prepoznaven, a vendarle si je mlajši kolega lahko privoščil njegovo manjšo sliko. Šlo je za sivo monokromno delo, torej enega od Richterjevih najprepoznavnejših »produktov«.

Slike si Kippenberger ni kupil zaradi estetskega užitka, ampak jo je uokviril, nanjo privil štiri kovinske »noge« in iz nje naredil kavno mizico. To je potem zopet vrnil na umetniški trg, le da je, glede na to, da sam ni imel tako slovitega imena kot Gerhard Richter, ceno postavil precej nižje od cene, za katero je sam kupil sliko. Poleg humorno rivalskega »dreganja« uveljavljenega in hvaljenega starejšega kolega ter obenem polemičnega spreminjana visoke umetnosti v pohištvo je ost letela prav na logiko umetniškega trga, ki skoraj bolj od umetnin prodaja »imena«. Strategija »kupi drago in prodaj poceni« je torej imela zelo jasen namen.

Kljub vsej raznorodnosti njegove produkcije in kontroverznemu delovanju je kasneje obveljal za enega najvplivnejših, najbolj talentiranih, celo genialnih (uporabi slednjih dveh pojmov bi seveda sam Kippenberger nasprotoval) umetnikov svoje generacije, ki je nasprotja, polemičnost in nekonsistentnosti uporabil kot pomembne gradnike svoje umetnosti.

Naj mi bo odpuščeno, če bom »ranil čustva« ljubiteljev umetnosti, a ob Kippenbergerjevi ideji, da nekaj drago kupi in poceni proda, se mi je porodila primerjava… s prodajo druge največje slovenske banke.

V Novo Kreditno banko Maribor (NKBM) smo samo v zadnji dokapitalizaciji davkoplačevalci vložili 870 milijonov evrov, njen kapital je menda marca znašal skoraj 580 milijonov, Slovenski državni holding (SDH) pa se je prejšnji teden odločil in banko prodal za… 250 milijonov evrov. Po mnenju nekaterih je zaradi določenih obljubljenih jamstev ta znesek še vsaj 100 milijonov nižji.

Logika »vloži ogromno denarja in prodaj za drobiž« dobi plus točke za ustvarjanje vtisa, veliko vprašanje pa je, kako ekonomsko smotrna je ta poteza dolgoročno. Če naredimo analogijo s prej opisanim umetniškim opusom, v tem trenutku SDH ustvarja vtis »enfant terribla, pijanca in zabavljača« in le močno lahko upamo, da se bo za nazaj izkazalo, da je bila to »talentirana in genialna« ekonomska odločitev.

A če sem umetnika že do zdaj tako izrabil, bom še zaključil z njegovo izjavo o bankah. Pravzaprav z eno od tez, zapisanih v umetniški knjigi No problem (1986). Želim si le, da teza ne bo v kratkem veljala za Slovenijo v celoti, glasi se pa tako: »Nimamo problemov z Deutsche Bank, ker zapravimo denar, še preden vstopimo.«