Ni dovolil objaviti imen trgovin, ki so goljufale kupce in jim pod pretvezo, da jim prodajajo svinjino slovenskega izvora, ponujale uvoženo meso. Prepričan je, da objava seznamov goljufov »nima neke dodane vrednosti za potrošnike, ker gre za zadevo, ki z njimi sploh ni povezana«. Ni res, gospod Posedi! Potrošnik ima pravico vedeti, kdo in kje je zredil žival, katere zrezek kupuje. Pravico ima vedeti, ali gostinec, ki mu kuha in streže hrano, spoštuje minimalne higienske standarde, kajti od tega je odvisno, ali se bo po zaužitju hrane dobro počutil ali pa bo nemara končal na urgenci.
Pri nas so za varno hrano odgovorni nosilci dejavnosti, ki morajo hkrati skrbeti za dobro poslovanje svojih podjetij. To je največkrat povezano predvsem z zniževanjem stroškov, kar pa je lahko, ko gre za hrano, zelo nevarna igra. Žrtev tega konflikta je najpogosteje potrošnik, zato je prav, da je vsak inšpekcijski zapisnik objavljen na spletni strani, da potrošnik ve, komu lahko zaupa in komu ne.
Uprava za varno hrano je sezname prekrškarjev objavila, ko so njeni inšpektorji obiskali peke in gostince, zato je še toliko bolj nerazumljivo, da goljufivih trgovcev ni razgalila. A po svoje to niti ne preseneča. Janez Posedi je namreč takoj po imenovanju na položaj direktorja javno povedal, da razvpitih seznamov gostincev in pekov sam ne bi objavljal. Tudi pred razpisno komisijo, ki ga je zasliševala kot kandidata za to funkcijo, je na vprašanje, ali naj zapisnik o inšpekcijskem nadzoru postane referenca za potrošnika, odvrnil, da »bi zelo pazil pri zasledovanju takšnega cilja oziroma ga sploh ne bi zasledoval«. To pa je lahko resna grožnja nadzornemu sistemu varne hrane v Sloveniji.
Pri mesarjih se je Posedi izgovarjal, da je objava njihovih imen nesmiselna zato, ker so pomanjkljivosti že odpravili in ker so jih inšpektorji pregledali »le« desetino. Toda ne pozabimo, v Sloveniji je samooskrba s prašičjim mesom komaj tridesetodstotna, domala vse sveže meso, ki je naprodaj pri nas, pa je označeno kot slovensko. Iz tega je mogoče z veliko gotovostjo sklepati, da je tovrstnih goljufij še precej več, kot so jih ugotovili inšpektorji, zato bi bila javna objava imen goljufov nujna in tudi vzgojna za tiste, ki tokrat niso prišli na vrsto za pregled. Prvi varuh varne hrane v državi Janez Posedi, o katerem je že razpisna komisija ugotovila, da je njegovo poznavanje tega področja »nekoliko šibkejše«, pa bi se moral ob tem vprašati, ali bi mesarji prekinili nepošteno prakso, če se ne bi pri njih slučajno pojavili inšpektorji.
In če so ti svoje delo kakovostno opravili, bi njihove ugotovitve morale zaskrbeti tudi kmetijskega ministra Dejana Židana, ki je Posedija sam povabil, naj kandidira za direktorja uprave za varno hrano. Resnici na ljubo ga je minister pozval, naj črni seznam mesnic vendarle objavi, a je to storil šele po burnem odzivu javnosti. Potem ko sta nekdanja sošolca in prijatelja skupaj zaužila kosilo, je Posedi naznanil, da bodo imena goljufivih mesnic vendarle postala javna. Njegov izgovor, zakaj si je premislil, pa je, kot bi ga pes prinesel na repu: »Glede na veliko zanimanje medijev zdaj tudi mene zanima, za kaj v bistvu gre.«
