Pred meseci smo se s cehovskimi kolegi odkrito navduševali, ko so nas ob domačih urbanih poteh spremljali plakati z letošnjim programom, ki je ne samo primerljiv z najbolj razvpitimi festivali po Evropi, temveč celo korak pred njimi. To mi je seveda dalo misliti, zakaj ponekod drznost uspeva, pri nas pa se – plemenski festivali so pri tem izvzeti – po začetnem navdušenju vse sprevrže v umiranje na obroke. Čez mejo namreč dobro vedo, da se znamka gradi in nadgrajuje počasi, po korakih, pri čemer se vsak (posiljen) preskok kmalu sprevrže v boleč korak ali dva nazaj. InMusic je tako od začetnega tipanja prešel v fazo, ko si brez tveganja že lahko privošči žanrsko pisano ekipo svetovnih prvoligašev z velikih odrov ali klubske scene in ne zgolj odslužene glasbenike z eno uspešnico, ki so že izkoristili svojih petnajst minut in bi si jih zdaj radi prigrebli nazaj. Da je potreba po takšnem festivalu pri nas več kot očitna, je bilo sklepati že po obisku s te strani Kolpe, saj smo srečevali glasbene odvisnike iz vse Slovenije – in teh ni bilo malo. Govor je seveda o konkurenčnem festivalu, ki bi svoj prostor našel nekje na robu večjega urbanega okolja in ne v nekem zakotju, kot je vzgojeno prepričanje v naši organizatorski zavesti.
Korektne zvezdnike Placebo preglasil rafal
Če parafraziram Zdenka Vrdlovca, so tudi pravi glasbeni festivali sestavljeni tako, da ne moreš poslušati vseh, ki so na sporedu. Ne gre samo za prekrivanja med odri, temveč tudi količino in jakost glasbe, ki jo poslušalec lahko še prenese. InMusic s štirimi sočasno aktivnimi odri je vzorčni primer takšne selekcije, v kateri največja pozornost odpade na glavne zvezde, s tem, da dogajanja na po velikosti drugem odru vsekakor ne gre prezreti, še manj preslišati. Repetitor so z njega preprosto povozili vse, kar je tisti dan lezlo po otokih okoli Jaruna, celo tako, da so zvezdniški Placebo delovali rahlo nebogljeno. Tolikšno preprostost neponarejene energije, ki smo je bili navadno deležni med štirimi stenami, je s pravim pristopom mogoče prenesti tudi na veliki oder. Milena, Ana-Marija in Boris so tako na InMusicu razbili mit, da so izključno klubski bend, in dokazali, da je njihova rafalna muzika pripravljena tudi za največje odre tovrstne glasbe na svetu. Placebo, četudi okrepljeni s še dvema kitaristoma, so bili precej bolj zadržani in korektni. Prireditvi primerno so – z rahlim naslonom na zadnji album Loud like love – predstavili program največjih označevalcev in tako na lahek način kupili večino zbiralcev največjih uspešnic. Večji problem nastane pri Of monsters and men, več kot očitno še en precenjen bend, ki se »šlepa« na trendovskem folkovskem valu Mumford & sons, a z veliko krajšim rokom trajanja. Brezkrvni špil brez vsakršnega značaja ali spomina. Povsem drugače kot Black rebel motorcycle club, ki so kljub neprimerni uri za bend takšnega kova občinstvu ponudili zvrhan odmerek neopsihedelije in terenskega bluesa s primesmi garažnega rocka šestdesetih let.
