Odločitev Cankarjevega doma za koncentracijo dogajanja v različnih prireditvenih prostorih kulturnega centra se je potrdila za kočljivo. Selitev iz ene dvorane v drugo v labirintih doma je neprijetno opravilo, ki otopi zavedanje o festivalu, sproti zatolče morebitni vrvež. Izjema je priljudni prostor kluba s teraso, ki je dejansko eden boljših prostorov za tovrstne muzike in obglasbeno družabljenje daleč naokrog. In tu so seveda Križanke, ki so težava na drugi ravni. Kako izkoristiti in zgledno zapolniti to izvrstno prizorišče na prostem, dolgoletni domicil festivala, je zagata zadnjih let. Tu je v igri več dejavnikov, od proračuna, statusa festivala samega in jazza med širšim poslušalstvom pri nas, vključno z medijskim pokrivanjem jazza. Navsezadnje je tu mestni dejavnik – ljubljanska koncentracija raznih prireditev v središču mesta z zastonjsko zabavo in »minglanji« na prostem. S Križankami se je vodstvo jazz festivala ubadalo različno uspešno, v igri so tudi stalne računice glede najemanja prostorov med Cankarjevim domom in Festivalom Ljubljana. Če je lani festival zadel v polno s koncertom soulovca Gregoryja Porterja, je imel z letošnjim petkom v Križankah manj sreče, čeprav je bil obisk kakšnih šeststo obiskovalcev soliden. Slišali so spodobno izveden nastop s trobili razširjenega Big Banda RTV Slovenija na orkestralno izjemno zahtevno partituro kitarista Terja Rypdala, za njim pa solo nastop kitarista Igorja Bezgeta v okvirih tega, kar počne z uporabo različnih odprtih uglasitev, vendar žal tako, da je vmes sejal pamet z neokusnim besedičenjem in podiral glasbeno predstavljeno. Tipična festivalsko-turnejska kombinacija trobentača Nilsa Pettra Molvaerja s slavnim jamajškim parom Sly & Robbie je pokazala na limite trobentaškega in elektrofonskega oprostorjanja, ki ga je deloma razgibala vitalnost dubovskega dvojca.

Glasbeno bolj sveže se je festival dogajal drugje. Muziciranje manjših skupin je bilo izjemno, zavzeto, razkošnega znanja, polno referenc iz zgodovine jazza in drugih glasb, navzkrižij in prepletov. Brez oziranj na žanrske kode. Kitarski fokus je bil posrečen programski poudarek širokega zamaha, kombinacij veteranov in mladih kitaristov v skupinah. Prvi solo nastop Jamesa Blooda Ulmerja pri nas je krasno spojil pojočo, originalno »diatonično harmolodiko« in bluesovsko občutenje, drugi veteran jazz kitare Joe Morris je v triu s trobentačem Natom Wooleyjem in saksofonistom Evanom Parkerjem odigral gosto in eliptično improvizirano godbo. Naslednji dan je z Wooleyjem ponesel mlajša, basista Pascala Niggenkemperja in »našega« tolkalca Dreja Hočevarja v prefinjeno in dinamično improviziranje, ki je vsebovalo močne glasbene trenutke in padce v medprostor mirovanja.

Belgijski fokus je dal tri dobre nastope. Orkester Flat Earth Society je z duhovitim in ironičnim strganjem okruškov in rekonstrukcijo idej Franka Zappe pokazal, zakaj je toliko let v vrhu evropskega orkestrskega jazza. Trio Dans Dans je podaril letošnji klubski višek festivala. Bend raste, uživa v interpretaciji gradiva, ki iz surfersko intonirane filmske muzike dela gibki jazz in ga stopnjuje do rockovske evforije. Električni kitarist Bert Dockx je virtuoz s širino in njeno brihtno uporabo. Mednarodni Carate Urio Orchestra je predstavil novo gradivo, ponekod sveže in lirično, drugod nedorečeno.

Madžarski trio je z norveškim pihalcem Kjetilom Mosterjem elemente jazz benda in improvizacije prignal do rockovskega roba, ki meji na trans. Podobno je naredil skandinavski »jam band« Elephant 9. Duo danske saksofonistke Mette Rasmussen in ameriškega bobnarja Chrisa Corsana je do skrajnosti povezoval elemente jazzovske impulzivnosti in napetega improvizacijskega dialoga. Nova kompozicija Ritual švedsko-danskega Fire! Orchestra je potrdila njegov ugled. Kompozicijsko prefinjen, kompleksen veliki lok predstave skrbi za glasbo obratov, detajlov in gradnjo masivnih tem. Orkester vstane v kotalečih se močnih motivih, odločno, vprašujoče in nežno. To je prodorna nova muzika z razponom in dediščina orkestrov z današnjo senzibilnostjo.

Glasbeno je bil festival prireditev presenečenj, inkubator novih snovanj in tudi prostor za stik s starejšimi glasbenimi potmi. Je hibridnejši, poudarjeno mednaroden, na prepihu. Naši neodvisni glasbeniki – Kristijan Krajnčan, Dre Hočevar, Vitja Balžalorsky, tudi Igor Bezget – so del tega piša. Med prizadevanji organizatorja za pestrejši festival, ki jih vseeno ni bilo malo, je bila odzivna akcija »zame prvič« s 150 podarjenimi vstopnicami prvim obiskovalcem znamenje, da je skrb tu in ne v preteklosti.