»Želja po zidaniškem turizmu je v meni tlela že dolgo. A naposled sem se le odločil, saj sem imel na voljo tudi pravo lokacijo. Je pa vsak začetek težak,« pravi Smerke, ki se sicer ukvarja z živinorejo ter predelavo lesa. Zidanice je gradil dve leti, tudi s pomočjo evropskih sredstev. Vsaka ima po štiri ležišča, v tisti z vinotočem je na voljo še šest skupnih ležišč. Gostje bodo lahko pri njem naročili domač narezek, pa tudi brez domačega vina v dolenjskih zidanicah seveda ne gre.
Iz leta v leto več obiska
Smerketove tri lepotice z vsem potrebnim udobjem so doslej edine namensko zgrajene zidanice med 44 trenutno združenimi v konzorcij ponudnikov turizma v zidanicah, pravi Sonja Klemenc Križan, direktorica mirnopeške občinske uprave. Velika večina zidanic stoji na Dolenjskem in v Beli krajini, peščica pa je tudi na območju Obsotelja in Kozjanskega ter celo v Pomurju.
Število nočitev iz leta v leto raste, kar Klemenčeva pripisuje predvsem aktivni promociji na sejmih doma in v tujini ter ustnemu izročilu zadovoljnih obiskovalcev, saj gre vendarle za edinstveno turistično ponudbo ne le v Sloveniji, ampak celo v svetu. Konzorcij je bil ustanovljen konec leta 2009, v prvem letu trženja so v zidanicah našteli 591 nočitev, lani že več kot 3600, od tega so jih kar 85 odstotkov ustvarili tuji gostje, večinoma Nemci in Francozi.
»Sama ideja je živa že 20 let, a ni bilo primerne zakonske podlage, vse do leta 2008, ko se je zgodila sprememba zakona o gostinstvu. Nastala je strategija o turizmu v zidanicah na slovenski ravni, oblikovali smo projekt, se z njim prijavili za evropska sredstva ter ustanovili konzorcij s potencialnimi člani. S prvimi priročniki in katalogi smo se najprej promovirali na sejmu v Ljubljani,« se začetkov spominja Klemenčeva, ki je bila takrat vodja, mirnopeška občina pa nosilka projekta.
Sistem razpršenega hotela
Po besedah Klemenčeve je ideja lepo zaživela, konzorcij deluje po sistemu razpršenega hotela, a hkrati priznava, da so snovalci projekta vendarle pričakovali, da bo v šestih letih na voljo več zidanic. Ob večjem številu objektov bi lahko ponudili dodatne zaposlitve, od čiščenja objektov do dostave hrane, razmišlja Klemenčeva. Pa tudi promocija v tujini bi bila bolj učinkovita. »Potrebovali bi vsaj dvesto objektov, da bi bil produkt sploh zanimiv za katerega od velikih turističnih operaterjev,« pravi, pri tem pa s prstom pokaže na našo zakonodajo, ki lastnikom zidanic kot gospodarskih objektov nalaga visoke stroške pri pridobivanju potrebnih dovoljenj.
»Objekti stojijo že leta. Zdaj imamo dve možnosti, ali bodo propadali ali pa bodo čemu služili, in res bi bilo škoda, če lastnikom država ne bi šla nasproti. Mnogi objekti so lepo urejeni, morda potrebni le manjših popravkov, a se prav zaradi dragega pridobivanja dokumentacije marsikdo ne odloči za pot v turizem,« pravi Klemenčeva. »Zato pritiskamo na pristojna ministrstva, naj spremenijo zakonodajo in zidanice približajo stanovanjskim ali vsaj počitniškim objektom.«
