Takšen način življenja je njegovo splošno zdravstveno stanje samo še poslabšal. Postal je žalosten in obupan, zato se je spomladi po temeljitem pogovoru z zdravnikom odločil, da bo naredil nekaj zase in da se ne bo več zapiral med štiri stene. Z ženo Lojzko sta začela redno hoditi na sprehode po Polzeli. Hodila je pravzaprav samo žena in pri tem potiskala pred sabo invalidski voziček, na katerem je sedel Marjan, ki pa je zelo hitro ugotovil, da na tak način ne bosta zmogla dolgo.

Žena Lojzka se je vedno razdajala za druge

»Ko sem videl, kako je to zanjo naporno, mi je bilo preveč hudo. Vedel sem, da bova morala poiskati drugačno rešitev, ker se bo sicer tudi Lojzka zlomila,« je pripovedoval 59-letni invalidski upokojenec. Stike je navezal z gospodom, ki je imel skoraj nov invalidski električni skuter, vendar ga ni potreboval. Šel mu je tako na roko, da mu ga je posodil. Marjan je bil navdušen nad novim prevoznim sredstvom in je razmišljal samo še o tem, kako bi ga odkupil. Ob dveh nizkih pokojninah je bilo nemogoče, da bi z ženo privarčevala 1900 evrov, zato je bil prepričan, da se je prehitro veselil in se njegove sanje ne bodo uresničile. Pred tremi meseci je gospod umrl, vendar je bil njegov sin še vedno pripravljen prodati invalidski skuter. Na denar je pripravljen počakati do konca leta, zato so se v krajevnem odboru Rdečega križa na Polzeli odločili, da bodo Marjanu Pehardi z dobrodelno akcijo pomagali zbrati potreben denar. Bili so prepričani, da si to zasluži tudi njegova žena, ki je že dolga leta njihova prostovoljka in je vedno rada pomagala starejšim, bolnim in družinam z malimi otroki. Čeprav ima bolnega moža, ki potrebuje njeno pomoč tudi pri oblačenju in umivanju, se še vedno vsak dan za kakšno uro ali dve odpravi k starejši gospe z demenco, popazi nanjo in ji dela družbo. Pred leti je delala v Tovarni nogavic Polzela, potem je bila snažilka na tamkajšnji osnovni šoli, nazadnje pa hišnica v Kulturnem domu, kjer imata z možem majhno, zelo skromno stanovanje.

Neprijetno je, ko moraš prositi za pomoč

»Vedno sva znala poskrbeti zase, zato nama je zelo neprijetno, ker prosiva za pomoč. Verjemite, da se ne počutiva dobro. Če bi lahko sama privarčevala za invalidski skuter, bi si trgala od ust, vendar žal ne gre. Pokojnine so prenizke,« pravi obupano Marjan, ki sam sebi nikoli ne bo oprostil, da pred petimi leti, ko so se začele resne zdravstvene težave s srcem in ožiljem, ni takoj poiskal zdravniške pomoči. »Obupno slabo sem se počutil, vendar sem še kar ležal doma in zaman čakal, da bo bolje. Ko so me naposled reševalci odpeljali, sem imel že drugi, težji infarkt. Bil je grozen dan. Ker se je v celjski bolnišnici pokvaril aparat za širjenje žil, so mi rekli, da me bodo odpeljali v Maribor. Na pol poti so izvedeli, da se je aparat pokvaril tudi Mariborčanom. Obrnili so rešilca in oddrveli naravnost proti Ljubljani.«

Tam so naredili, kar so pač lahko. Povedali so mu, da se bo moral sprijazniti z močno oslabljenim srcem in da zdravniki ne morejo delati čudežev. Po dveh tednih bolnišničnega zdravljenja se je vrnil domov. Počutil se je bolje kot pred infarkti, vendar je pol leta kasneje dobil sepso. Od takrat dalje si ni več opomogel. »Kadar nisem poln vode, se sprehodim po stanovanju. Ko pridejo slabi dnevi in sem ves otečen, pa ne morem nič. Takrat sta mi v tolažbo samo Lojzka in kuža Roki, ki mi zadnjih pet let dela družbo. Če njiju ne bi imel, bi že zdavnaj obupal.«