Replike iz priljubljene jugoslovanske črne komedije Kdo tam poje (Ko to tamo peva) režiserja Slobodana Šijana in scenarista Dušana Kovačevića se mora spomniti vsak nekdanji jugoslovanski mulec, ki mu balkanski humor ni ravno španska vas. V njej se dan pred napadom na Jugoslavijo, 5. aprila 1941, z avtobusom firme »Krstić in sin« skupina potnikov odpravlja v Beograd. Kot pravi znan filmski napev, ki je že skoraj ponarodel, imajo potniki seveda vse razloge za pot, manjka pa jim – sreča.
»I tata bi, sine«
Pevski žigolo, oboževalec nemškega reda, nerodni lovec, bolehni plešec, romska muzikanta pa še dva neučakana in sveta željna mladoporočenca ter oče, ki želi obiskati sina vojaka, pravzaprav kar privlačijo smolo. Da morajo zakrpati počeno zračnico, je še najmanjši problem; čakajo jih prečkanje krhkega mostu, obvoz vojaške barikade, neprostovoljna udeležba v pogrebnem sprevodu, iskanje tatu izgubljene denarnice in, kakopak, kolektivno slinjenje nad ljubezenskim prizorom mladoporočencev v naravi (»I tata bi, sine!«). Kot da tragikomičnih preprek ni dovolj, sta svojega denarja vredna oče in sin, sprevodnik (Pavle Vujisić) in voznik avtobusa (Aleksandar Berček), ki bosta potnikom dokazala, da lahko Miško vozi avtobus tudi z zavezanimi očmi. A malomeščanska licemerska druščina se tudi tokrat izvleče in avtobus naslednje jutro prispe v Beograd, kjer vrag dokončno odnese šalo – vse razen obeh romskih godcev pokosi nemška bomba in šele takrat se njihova pot zares konča.
Kot je scenarist Kovačević večkrat razložil, je bila ta absurdna komedija v osemdesetih, ki so jo snemali zgolj dobre tri tedne, »posneta po resničnih dejstvih«, torej vsaj po resničnem avtobusu, ki je dan pred vojno, poln nesrečnikov, krenil v Beograd. Najpozornejši gledalci so režiserja večkrat spraševali o vlogi starke, ki neopazno sedi na koncu avtobusa. Nekateri filmologi so namreč ugibali, da njena pojava simbolizira prihajajočo smrt, o čemer priča tudi dejstvo, da je v filmu pravzaprav zgolj sporadično prisotna. A režiser Šijan je v preteklosti ovrgel take špekulacije in pojasnil, da si je na sceni zgolj želel lik, ki se mu ni bilo nujno nadrobno posvetiti, njeno sporadično »odsotnost« pa je pripisal slabi osvetlitvi. Prvotni scenarij za film je menda vseboval tudi končno sceno bombardiranja Beograda, v kateri bi naokrog, kot se je leta 1941 res zgodilo, kaotično divjale pobegle živali iz beograjskega živalskega vrta. A cirkuški prizor ni bil nikoli posnet zaradi resnobnega obdobja žalosti, ki ga je zaznamovala sočasna Titova smrt. Idejo pa je, ne bodi ga len, v filmu Podzemlje (1995) udejanjil režiser Emir Kusturica.
Pa srečno pot
A s tem zgodba o glavnem protagonistu filma – avtobusu, ki je imel pestro dodatno ponudbo, saj je vseboval celo peč na drva in ogradico za pujse – očitno še ni končana. Stari mercedes-benz bo po štiridesetih letih spet na cesti. V prostorih zagrebškega Jadran filma se je namreč že začela restavracija tega zaščitnega znaka firme »Krstić in sin«, avtobus pa bo predvidoma jeseni odvozil turnejo po državah bivše Jugoslavije, tako je vsaj napovedal predsednik uprave Jadran filma Vinko Grubišić. »S prenovljenim avtobusom bomo Zagrebčane iz središča mesta vozili na filmske produkcije,« še dodaja Grubišić in iz rokava potegne še enega promocijskega asa – morda bodo celo objavili javni razpis za voznika avtobusa. »Simbolično gledano nas nekdo zadnjih dvajset let tako in tako naokrog prevaža z zavezanimi očmi,« pomenljivo sklene Grubišić.
