Tekstne utelesitve vedre apokalipse, ko so bile stvari brezupne, vendar ne tudi resne, so sijajno zanikanje aufbiksarske krilatice o zgolj meteorološki vsebini pojma srednja Evropa. Slednja pač ni samo prostor, temveč tudi zgodovina. Ta je v strogem smislu sicer res utopija, vendar si takšno ime zasluži na poseben način: gre za stvarnost, ki je ni več – ne za dejanskost, ki je sploh ni.
Včerajšnji svet je jasen tudi v soju žarometov. Bil je svojevrsten – rekviemski – protest proti času sile, ki so ga v Hitlerjevih skriptorijih in laboratorijih zvarili revolucionarji nihilizma. Zweigovi spomini so postali celo uspešnica, kar je usoda, po kateri hrepeni sleherna knjiga, vendar si je tista, ki je kaj vredna, pravzaprav ne zasluži. Bralsko poenostavljanje, ki je zvezano s tem statusom, ne ubija zgolj zgodovine, marveč predvsem literaturo.
Zweigovi spomini so bržčas pričevanjsko najbolj nepogrešljivi na mestih, ki tematizirajo človekovo »umeščanje v prostor«. Avtor, ki je bil po podatkih Društva narodov – ta organizacija bridkega slovesa ima svetlo točko: njene statistike so neprekosljivo točne – najbolj prevajani pisatelj na svetu, med drugim pripoveduje o tem, kako se je Paulu Valéryju pohvalil, da ga je odkril že pred letom 1900. Ko ga je veliki pesnik poprosil, naj neha ljubeznivo goljufati, saj je svoj knjižni prvenec izdal šele med prvo svetovno vojno, mu je Zweig nazorno opisal v nizki nakladi izhajajočo francosko literarno revijo, ki jo je prebiral v letih svoje mladosti. Valéry je bil začuden, da so na videz neugledni, a poetičnosti prepolni zvežčiči z njegovimi zgodnjimi verzi pripotovali tudi na Dunaj – ko pa bi bili celo v Parizu že v času natisa bibliofilska znamenitost, če bi se tam le kdo zanimal zanje. Pripomnil je: »Mladi ljudje pač odkrijejo svoje pesnike, ker jih hočejo odkriti.« Če volja ni ravno vir razodetij, je vsaj njihov humus.
Dandanes je posameznikovo odkrivanje vsakogar – ne le mojstra besede – precej bolj zapleten podvig. Ne samo za mlada srca. To je posledica neznanskih naporov tistih, ki bi hoteli biti odkriti: drugi naj kar zaupljivo sprejmejo njihovo lastno umestitev v prostor, ki podre vso poprejšnjo »arhitekturo«! Lep primer za to se zdi v hollywoodskem slogu predstavljani profesor Jezernik. V njegovi inovativni in docela neobremenjeni sliki sveta je prostor le še za eno Prešernovo pismo v slovenščini, medtem ko smo pred njim smeli vedeti za dve takšni poslanici – za tisto staršem, hranjeno v Ljubljani, in za ono Františku Ladislavu Čelakovskemu, ki se uvršča med bisere praške Zlate zbirke.
Po sodbi doktorja Jezernika so prav tako skrajno sumljivi raziskovalci, ki se trudijo razkriti genetsko sliko prebivalstva na Slovenskem. Pri nas da je vednost o teh rečeh lahko nevarna, čeprav more biti drugod tako potrebna, da si zanjo prizadevajo kar najbolj poglobljeno in vsestransko – tudi v zgodovinski perspektivi. Znanost pod svobodnim soncem pač naredi, kar zmore, ne, kar se ji dovoli. Kdo ve, nemara genska slika celo odgovori na vprašanje, čemu pandemija kuge sredi 14. stoletja, ki je evropsko prebivalstvo zmanjšala za tretjino, ni prizadela pretežnega dela dežel češke krone. Tedanje mnenje, da se je to zgodilo zaradi relikviarne zbirateljske strasti cesarja in kralja Karla IV., v naših dneh bržčas ne bi več vzdržalo znanstvene kritike.
Morda bi se o tem kazalo pozanimati pri vsestransko poetičnem doktorju Ihanu – kajpak na večerji ali ob čaju, saj je zgodovina po njegovi sodbi tema za uživanje ob prebavljanju. Na Slovenskem je morebiti res, a je zato požirek kakršnega koli napitka ob njej nadvse trpek. Kjer so stvari že po tradiciji umeščene v prostor resneje – čeprav ne tako zelo, kot so po bolj nonšalantno kot šegavo izrečeni sodbi Claudie Schiffer nemški avtomobili – je družabnost pojmovana okolju prijazneje. Dobro se spominjam malone obrednega pitja čaja v klubu najbolj poudarjeno profesorskega oxfordskega kolidža All Souls pred leti: v njegovi zadnji sobi smo bili zbrani sami historiki, pa nismo razdrli nobene o tem, kako da je bilo v starih časih. Šele ko nas je Hew Strachan popeljal v bližnjo gotsko kapelo, je beseda stekla tudi o zgodovini. A docela naključno. Ko smo obiskovalci iz Slovenije – ker nihče ni sodil v krog miljenčkov (o)kultne Javne agencije za raziskovalno dejavnost, smo bili tam docela zasebno in na lastne stroške – uglednega gostitelja vprašali, kakšne službene dolžnosti ima poleg poučevanja in pisanja, smo izvedeli, da se mora vestno udeleževati maš za duše angleških vojakov, ki so padli v času poznosrednjeveške stoletne vojne. Sir Hew je potem pristavil, da je to za Škota dovolj nenavadno opravilo, a ustanovna listina kolidža terja od njegovih članov udeležbo pri svetem opravilu v ta namen.
Nemara svoje pesnike – za vse kotičke življenja – ljudje kje težko odkrijejo zaradi terjanja obredne zvestobe nekdanjosti. Drugje jih pri tem huje ovira hrup večne sodobnosti v šovih realnosti. A to ni bistveno: pomembno je, da pesniki – v vsem, kar obsega življenje – so. Drži pa, da se celo med njimi nihče ne more sam umestiti v prostor kot odkritje.
