Slednjemu so v vladi in stranki zdaj tudi uradno postavili mejo. Če si je pred meseci še lahko dovolil, da je pred ministrski zbor prinesel seznam petih imen po načelu »vzemi ali pusti«, je zdaj kandidate moral izbirati tako, da so bili z njimi zadovoljni v vseh treh strankah koalicije. Vtis je, da Mramorjeve politične delnice počasi, a vztrajno padajo. Drži, skupaj z Metodom Dragonjo trdno obvladuje Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Moč tega omrežja se je nazadnje pokazala pri imenovanju enega od novih nadzornikov SDH. A hkrati se je Mramorju ob nekaterih premikih na Cerarjevem dvoru »zgodila« SMC, v kateri opozicijo finančnemu ministru pooseblja Milan Brglez. Tudi zato je Mramor bržčas vedel, da v državni zbor ne sme poslati seznama, ki bi tam lahko padel. To pa so ob dejstvu, da Cerarju za vstop v vlado očitno ni uspelo prepričati NSi, znali vsaj deloma unovčiti v SD. In še: potencialna tempirana bomba za Mramorja so tudi prodaja Nove KBM in neznanke, povezane z jamstvi, s katerimi si bodo Američani morda znižali kupnino.
Zunaj politične geometrije ostaja vtis, da so imena na seznamu vsaj na prvi pogled precej spodobna mešanica kompetenc in izkušenj. Po teh kriterijih so svetlobna leta daleč od Vitoslava Türka, Borisa Zupančiča, Danila Grašiča in nekaterih drugih likov iz strankarsko-lobističnih sfer, ki so se v zadnjem desetletju pojavljali okoli AUKN, Soda, Kada, Kasa in drugih kadrovskih aparatur, s katerimi je država skušala rešiti vsaj v Sloveniji bržčas nerešljivo enačbo: kako naj ima v lasti premoženje, ne da ga upravljajo politične stranke in njihovi sateliti. V tej kvadraturi kroga so bili »pristopi« v vsaki vladi različni. Če je Janša v času prve vlade državna podjetja upravljal piramidno, so pod levim trojčkom, vpetim v spore, politiko transparentno nadvladali lobiji. Če smo ob somraku druge Janševe vlade spremljali celo spopade med »desnim« Sodom in »levim« Kadom, se je pod Bratuškovo kadrovanje vrnilo v predvidljive tirnice koalicijskih kvot.
Prednosti koncepta SDH (centralizirano upravljanje, jasnejši kriteriji, vsaj na papirju večja neodvisnost) še zdaleč ne odtehtajo njegove ključne slabosti. Ustanovljen je bil namreč kot upravljalec premoženja, a je danes dejansko »le« prodajalec. SDH domala vso energijo namenja postopkom prodaje, pri katerih ga je država sama postavila pod časovni pritisk, ki zbija ceno njegovim naložbam. O njihovem izkupičku je mogoče razpravljati. Recimo, zakaj se je prodajo NKBM nadaljevalo kljub njenemu – sicer umetno zrežiranemu – padcu na obremenitvenem testu? Zdi se, da nekatere državne naložbe, ki bi si zaslužile precej večjo pozornost SDH (NLB, Dars, del energetike...), ostajajo pod radarjem. Vprašanje, komu to najbolj ustreza, je seveda retorično.
