Več kot 40 let je trajalo najino gorniško tovarištvo. Bila sva člana istega alpinističnega odseka, ljubljanske Matice, in iste postaje gorske reševalne službe – GRS Ljubljana. Skupaj sva se udeležila kar štirih himalajskih odprav. Na vsaki od njih je pustil izjemen osebni pečat. Pečat predanosti cilju, nepopustljivosti in tovarištva. Tako močan, da ni naredil vtisa le na nas soplezalce, ampak so njegova dejanja postala pomemben del slovenske, s tem pa svetovne himalajske zgodovine.
Začelo se je leta 1975 na Makaluju. Šlo je za prvi slovenski osemtisočak, novo, prvenstveno smer v južni steni. Že to je bilo samo po sebi več kot dovolj, a njemu je uspelo priti na vrh brez uporabe dodatnega kisika. To je bila za nas ostale izjemna motivacija, ki je nedvomno pripomogla, da nas je, s Šraufom za njim, še pet doseglo vrh. Dejstvo, da se je že drugič vrnil s Himalaje s hudimi omrzlinami, je sprejel kot davek za izjemno doživetje. Že nekaj mesecev po amputacijah prstov na nogah nas je izzval s tekom na sto metrov, prepričan, da bo zmagal.
Še najbliže sva si bila, tudi osebno, štiri leta pozneje, ko sva na zahodnem grebenu Everesta postavila zadnji višinski tabor in se pripravljala za poskus prodora na vrh. Preplavljalo naju je noro upanje, hrepenenje in želja po uspehu. A vse to ni bilo dovolj. Preveč sva se zamudila s plezanjem pete težavnostne stopnje na višini 8200 metrov. Trikrat je zdrsnil v zahtevni prečnici, trikrat sem ga zadržal z vrvjo. Več kot dovolj, da bi odnehala. A za njegovo gorenjsko trmo očitno še ne dovolj. Poskusil je še četrtič – in mu je uspelo! Preplezal je ključno mesto, ki je ostalim omogočilo pot na vrh! Zaradi omrzlin, mojih prvih, njegovih že tretjih, sva se morala vrniti v dolino. Brez vrha, a z dobrim občutkom, da sva naredila, kar je bilo v najinih močeh, da bo prijateljem za nama laže. Nejc, ki je nekaj dni pozneje z Andrejem dosegel vrh, se nama ne bi mogel lepše zahvaliti kot s tem, da nama je prinesel kamen z vrha. Skupaj sva morala v bolnišnico. Nove amputacije je stoično prenesel, mi pa ne bi bili pravi prijatelji, če ga ne bi zbadali s tistim na videz grobim, a še kako čutečim humorjem, rekoč da Himalaja pač ni zanj, ker se z vsake odprave vrne kak centimeter krajši…
Z užitkom nas je demantiral dve leti pozneje, ko je bil med najboljšimi v južni steni Lotseja, pa leta 2003, ko mu je uspel vzpon na vrh Daulagirija, in še leta 2005, ko je na jubilejni odpravi ob 30-letnici Makaluja prvi dosegel vrh Ama Dablama, ene najlepših gora Himalaje.
V življenju se je s strastjo loteval vsega, kar ga je prevzelo. Poklicev, ki jih je imel več: športni pedagog, strojevodja, gorski vodnik. Tu je bila njegova družina, sorodniki, prijatelji, umetnost, ljubljena Bohinjska Bela in še marsikaj. Vendar pa je bila njegova predanost najvišjim goram sveta videti tako neomajna, kot da bi bila nekaj več.
A le do pred nekaj tedni, ko sva govorila o njegovi udeležbi na letošnji jubilejni odpravi ob 40-letnici vzpona na Makalu, ki jo pripravljamo za jesen. Kljub veliki želji in izvrstni fizični pripravljenosti se je odločil, da bo ostal doma in še naprej skrbel za hudo bolno mamo, ki je bolj kot kdaj koli potrebovala njegovo pomoč… Vse do tega usodnega, nesrečna torka, ko nas je na tragičen način zapustil.
Dragi Marjon, hvala za prijateljstvo in za soustvarjanje slovenske, s tem pa tudi svetovne alpinistične zgodovine. Počivaj v miru.