A časi se spreminjajo, ljudje tudi, zahteve gledalcev so drugačne, formula 1 pa očitno tone v močvirju iskanja nekih nenavadnih pravil, zapletenosti, kaznovanj, navidezne ekologije. In počasi, a vztrajno izgublja privržence. Še celo anketa med tisoči navijačev je pokazala, da so ti še pred petimi leti govorili o razburljivi formuli 1, zdaj pa le še o dolgočasju. Večina si jih želi bolj napete dirke, predvsem ocenjujejo, da je postala preveč tehnično zahtevna za spremljanje. Podobno menijo tudi dirkači, ki se ne počutijo več vozniki, ampak so v kokpitu samo še zaradi uravnavanja množice sistemov. Ožemanja tehnike do konca ta generacija očitno ne pozna in ljudje to pogrešajo.

Temu primerna je gledanost in temu primerno je padanje priljubljenosti. Radikalni rezi bodo nujno potrebni. Mnogi razmišljajo, da je prišel konec časa Bernieja Ecclestona. S podkupovalno afero v Nemčiji, iz katere se je izvlekel s poravnavo, se je začel konec njegovega obdobja. Nekdanji vodja ekipe Eddie Jordan je bil ob vsem tem še manj nežen, ko je dejal, da Ecclestone ni večen in da je očitno prišel čas, ko bo moral na vodilno mesto tega cirkusa stopiti nekdo z močno voljo, da bo radikalno pometel ropotarnico pravil in lobiranja ter bo imel dovolj volje in moči, da formulo 1 vrne nazaj k osnovam. Kdo je ta čarobni mož, ne ve niti Jordan.

Veliko se govori o ameriško-arabski navezi milijarderjev – Stephenu Rossu, ki ima v lasti ekipo NFL iz Miamija, in družbi Qatar Sports Investment, ki si lasti nogometni klub Paris SG. Njun glavni cilj naj bi bila popularizacija formule 1 v ZDA in na Kitajskem. A ne glede na to, kaj se bo res zgodilo, se lahko prav vsi v sodobni formuli 1 za svoj obstoj zahvalijo malemu sivolasemu možu v beli srajci. Brez Bernieja formula 1 ne bi bila tako globalen in pomemben šport ter velik posel. Pa čeprav se ji zdaj majejo temelji.