Rafael Nadal velja za neustrašnega igralca, ki se ga pred dvobojem številni upravičeno borijo. Konec koncev je bil dolgo številka ena na svetu, ima pa že 14 zmag na turnirjih za veliki slam, dve v Wimbledonu. Toda ko mu nasproti stoji Dustin Brown, ki po videzu bolj ustreza podobi pevca regi glasbe, so vloge postavljene na glavo. Nemec z jamajškimi koreninami ga je premagal že lani na turnirju v Halleju, nič drugače ni bilo v 2. krogu Wimbledona. Obema turnirjema je skupna – trava.
V Zahodni Nemčiji rojeni teniški igralec, čigar oče je Jamajčan, mama pa Nemka, ima nekoliko nenavadno pričesko, saj mu dredi segajo do zadnjice, a ga to ne moti. Še več: trenutno je 89. na svetovni lestvici (najvišje je bil lani junija – 78.), kar mu zagotavlja dovolj denarja, da lahko s ponosom reče, da je profesionalec, ki je na turnirjih od leta 2002 zaslužil 1,5 milijona ameriških dolarjev bruto. A ni bilo vedno tako. Pri njegovih enajstih letih je družina emigrirala na Jamajko in tam je spoznal tudi drugo plat življenja. »Nismo imeli kabelske televizije, igrač in polnega hladilnika. Rekel sem si, zlomka, na svetu so stvari, ki so pomembnejše,« razlaga o letih, ko je tenis zanj postajal vse pomembnejši.
Da je pred njim svetla prihodnost, so opazili tudi starši in mu kupili dostavnik, s katerim se je po Evropi prevažal s turnirja na turnir, si v njem sam kuhal hrano in pral oblačila. Živel je iz tedna v teden, ob pomanjkanju denarja. »Teniškim kolegom sem napenjal strune. Praviloma je bila cena deset evrov, sam sem jim zaračunal pol manj,« se spominja. Njegova prednost je, da govori dva pomembna jezika – nemščino brez naglasa, pri angleščini pa je zaznati karibski pridih. Govori hitro in resno. Precej manj resno se oblači, saj stavi na žive barve, njegova značilnost so tudi fluorescentne vezalke. Hitre podlage so mu blizu, saj obožuje igrati servis volej in prihajati k mreži, vraževernost pa izkazuje tako, da od pobiralcev žogic vedno zahteva tisto, ki mu je prinesla predhodno točko. »Ko sem bil mlajši, sem bil premehak, pogosto sem izgubljal potrpljenje in so me nekajkrat celo diskvalificirali,« se spominja teniških začetkov, toda nekaj odmevnih zmag je to spremenilo, čeprav posamične turnirske zmage najvišjega ranga ATP kljub dopolnjenim 30 letom še nima.
