Pascalov oče je bil najmanj nasilnež, najbolj pa sociopat, ki se je rad izživljal nad svojim »najljubšim grešnim kozlom«, svojo ženo, avtorjevo materjo. Redno se je znašal tudi nad svojim sprva zelo bolehnim sinkom, sinko pa se je po tolažbo zatekel v versko gorečnost. Takšna bi bila vsaj uradna razlaga Pascalove matere, ki ni slutila, da je sinko v svojih večernih molitvah boga naprošal zlasti, naj se stari na takšen ali drugačen način »stegne«. Nasilneža in antisemita, seveda, ne bi bilo brez njegove potrpežljive in pohlevne reve, žrtve, ki je za trpinčenje krivila samo sebe. Pascal nam pokaže, kako se je kot odrasel moški sprva spominjal le svetlih dogodkov – vse od zgodnjega bolniškega osamosvajanja v avstrijskih Alpah do anatomskega raziskovanja na dekliških straniščih, pa tudi svoje zgodnjeotroške razvajenosti. V nekakšen otopeli adolescentski mir so po pravilu osmoze kaj hitro začela pronicati tudi grozljiva doživetja, serija nerazumljivo nasilnih izbruhov ob družinski peči, s katerimi je bil mladi Bruckner prisiljen opraviti. V svojo terapevtsko nalogo je povabil knjige, katerih avtorjem je po njegovem mnenju čez vso razkaženo resničnost uspelo našpricati bodisi življenjski vitalizem bodisi bojevitost: Sartre, Camus, Malraux, Queneau, Foucault, Barthes. Brucknerjeva želja je bila postati očetov poraz: »Vem samo to: ker sem moral misliti zoper njega, me je prisilil, da sem izostril mišljenje.« To ne pomeni, da je sin očeta zapustil kot sin (ko je stari Rene obnemogel, ga je Pascal vsemu navkljub oskrboval), temveč da ga je zapustil kot človek in se vselej trudil za ljubezen.
Brucknerjev slog niha med živahno načičkanim in duhovito ostrim, med romanesknim in esejističnim, ne da bi se v enega od ekstremov prav zares naselil. Delo je zaradi te bistvene neodločnosti izjemno berljivo in privlačno. Njegova največja odlika je, da se ob gnilobnih spominih ne omrači, prav kakor se ni omračil njihov nosilec, pač pa se v eksistencialistični trud (najprej si, potem nekaj postaneš) vedno znova omota tesneje. Ob tem ne gre za sprenevedavo trosenje »pozitivnosti« – Bruckner pač ni Američan –, pač pa za odločitev, da se bo avtor knjige imel bolje.
