Trubarjeva, osrednja centraška ljubljanska ulica, slab mesec nazaj. Iz zgornjega dela se je na razmajanem kolesu divje spuščal brezdomcu podoben voznik in se podobno, kot se kak smučar prostega sloga zaleti v grbine, zapodil med ljudi, ki so mu prihajali nasproti. Ena od udeleženk gruče je bila tudi starejša kolesarka. Zgodilo se je najhujše.

V stilu »Baby's on fire« drveči, ki mu je očitno vseeno tako zase kot za okolico, za vse svoje tegobe pa nemara krivi vesoljno krivico, ni razmišljal o tem, da bi starejša ženska na kolesu lahko izvedla kak nepričakovan manever. Kar se je seveda zgodilo. Prestrašena je krmilo obrnila v desno, ravno dovolj vstran, da je zavila v linijo manevra drvečega, ki se ji je kanil izogniti z manevrom v svojo levo. Usodni nesporazum. Norec na razmajanem biciklu (lahko tudi, da se mu je os slabo utrjenega krmila pri sunkovitem manevru zavrtela v prazno in niti ni odvil) jo je zbil na tla, tako da ji je bilo treba krvaveči iz glave priskrbeti nujno zdravniško pomoč. Na koncu je prišel tudi rešilec. Povzročitelju ni bilo nič. Bil je dovolj spreten, da je sebe rešil. In jo podurhal naprej, ne meneč se za to, kaj je povzročil. Kaj je bilo z gospo, ni znano, vemo pa, da je lahko pretres možganov ali zlom kosti pri starejših ljudeh tudi usoden.

»Problematika je sploh v teh poletnih mesecih večja. Več je ljudi z rolerji, na kolesih, na skejtih, pešcev. Ljubljana ima veliko območij za pešce, kjer se vse te kategorije srečujejo,« je do neke mere stanje potrdil gospod Primož Kadunc, vodja oddelka za cestni promet na PU Ljubljana.

Dejstvo je, da je ta »poletni festival gibanja«, ki se dogaja v Ljubljani v teh dneh, zakonsko utemeljen. Zakon namreč pravi: »Na območjih za pešce je dovoljen tudi promet uporabnikov posebnih prevoznih sredstev in kolesarjev oziroma kolesark (v nadaljnjem besedilu: kolesarjev), vendar le tako, da ne ogrožajo pešcev.«

Vendar pa je legislativa eno, praksa pa drugo. Trenutno je v centru Ljubljane enaindvajset ulic, ki so namenjene izključno pešcem in kolesarjem. Na spletnih straneh mestne občine Ljubljana projekt opredeljujejo ter čislajo kot: »Prostor si pešci tu delijo s kolesarji in omejen čas z dostavnimi vozili, a oboji morajo upoštevati prednost pešcev in temu prilagoditi svojo hitrost in vedenje. Vodilo za urejanje območja za pešce je oblikovanje takšnega javnega prostora, ki omogoča srečevanje, druženje in življenje ljudi v zdravem, urejenem in kakovostnem okolju.« Lepi nameni, vendar pa?

Prvi problem nastane pri opredelitvi pojma pešec. Pešec namreč ni nujno človek, ki hodi po dveh nogah, temveč med pešce spadajo vsaj še rolkarji in skejterji. Ko k temu prištejemo še vse druge, ki pešcono uporabljajo zakonito ali pač nezakonito, česar najočitnejši primer je nemara prav Trubarjeva kot ključna žila za vstop v center z vzhoda, lahko stanje brez pretiravanja opišemo kot kritično. Ultimativni ogroženci – torej pešci – večjih možnosti za ogrožanje drugih seveda nimajo, saj lahko zgolj hodijo ali pač tečejo. Problem nastane, ko se na ulici ustvari zmes raznoraznih uporabnikov »posebnih prevoznih sredstev«. Mladenk in mladeničev na rolerjih ali skate boardih vseh vrst. Tako tistih v začetni fazi veščosti, ki pešcono dojemajo kot varen kraj za učenje rolanja in skejtanja, kot šampionov, ki taisto površino razumejo kot priložnost za hitrostni trening.

Enako je s kolesarji. Na eni strani so očetje, ki pešcono razumejo kot primerno varen kraj, da svojega malčka na mini biciklu (po možnosti še s pomožnimi koleščki s strani) zgodaj podučijo o osnovah vožnje v javnem prometu, na drugi strani kolesarske daljice so pa tipi, ki po taisti površini s svojimi turbo napravami spet izvajajo trening vožnjo in so stoodstotno prepričani v svojo veščost in superiornost svojih bleščečih naprav. Da na primer lahko v hipu ustavijo pri 30 km/h. Podobno, kot je bil gospod lovec v filmu Ko to tamo peva prepričan v svojo puško, da ima nastavljeno varovalo, pa je vseeno počila. Dodajmo še matere z vozički, invalide na invalidskih vozičkih, invalide in druge slabše gibljive na električnih vozičkih, imetnike koles z motorjem (bodisi bencinskim ali električnim), voznike drugih električnih pomožnih vozil in raznih sodobnih naprav, že omenjene skejterje, skejterje na skejtih z motorčkom in še bi se kaj našlo. In ja, za povrh neredko vidiš tudi kakega najstnika, ki se v tej konkurenci s svojim mopedom pošopiri tako, da ga dvigne za zadnje kolo. Resen kaos!

»Če so policisti peš, takšnega motorista težko zaustavijo, da bi v pešcone pošiljali motorizirane policiste, bi lahko bilo pa še bolj nevarno,« pravi gospod Kadunc in nadaljuje: »Pobrskal sem po statistiki, vendar pa kaj posebej izstopajočih primerov nesreč ni. Gre pa najbrž predvsem za to, da ljudje teh zadev niti ne prijavljajo. Ne bom rekel, da nesreč ni, lahko pa rečem, da nas ne kličejo oziroma nimamo zabeleženo, da smo jih obravnavali. Kličejo nas, ko pride do težjih telesnih poškodb, ki pa se na površinah za pešce niti ne dogajajo. Te vrste spori se ponavadi končajo s prepirom oziroma s kršenjem javnega reda in miru.«

Da nesreč v pešconah ni, enostavno ni res. Dogajanje na Trubarjevi to potrjuje. Tudi za par trkov med natakarji in kolesarji pred lokali na tržnici se ve. Incidenti se dogajajo, je pa možno, da ljudje tovrstnih nesreč ne prijavljajo. Nemara tudi zato, ker udeleženci vozijo neregistrirana vozila in lažje pobegnejo s kraja. Razlogi za vtis ali mnenje, da je pešec v pešconi celo bolj ogrožen kot v običajnem prometu, torej obstajajo.

»To so preresne stvari,« začne pogovor podžupan Ljubljane prof. Janez Koželj, še preden posedeva v njegovi pisarni, v kateri je srednjeveško zidovje na razgreti minuli četrtek zagotavljalo ugodnih 23 stopinj plusa brez uporabe klime. Ko smo na MOL naslovili prošnjo po sogovorniku, so sporočili, da bo o zadevah spregovoril kar podžupan. Kar tematiki daje status prve kategorije. Prof. Koželj takoj pove, da se s tezo, da je pešec bolj ogrožen v pešconi, ne more strinjati. Vsaj kar se hujših nesreč tiče, ima zagotovo prav. Pešci v centru mesta dejansko ne umirajo, usodne nesreče se jim prej zgodijo v konvencionalno urejenih prometnih režimih. Recimo na prehodih za pešce, ko imajo na semaforju zeleno. »Sam opažam, da je ideja skupnega prometnega prostora prav v tem, da bi ljudje skrbeli zase in da bi se dogovarjali in težili k sožitju. To, kar morda deluje bolj nevarno in tvegano, se torej izkaže kot poligon nove kulture, kjer se ljudje med seboj spoštujejo. V Koebenhavnu in Amsterdamu, kjer imajo posebej določene površine za kolesarje, se kolesarji vedejo izrazito agresivno in nasilno, ker jim je dodeljena prednost, ki jo hočejo uveljavljati. Primer Ljubljane je zato obraten: skupna površina je poligon za višjo stopnjo kulture. Celo na najožjih mestih, kjer je tudi strežno območje lokalov, je pomembno, da ne izločimo kolesarjev in da se naučijo voziti dva kilometra na uro. Ob določenih urah, ko je na Čopovi preveč pešcev, vidim, da se kolesarji sami odločajo, da sestopijo s kolesa in gredo peš ob njem. Sam tega ne počnem, kajti znam voziti s hitrostjo pol kilometra na uro, kar je še počasnejše od pešcev, moraš pa za to kanček bolj obvladati kolo, pa tudi primerno kolo moraš imeti, da lahko z njim malodane obstaneš na mestu. Dušebrižniki bi vse to uredili, vse zregulirati, omejili, naredili koridorje, da se ljudje ne bi srečevali med seboj, mi pa se zavzemamo za kulturo sožitja. So-spoštovanja. Za 'eye contact' kulturo. Seveda je tvegano, vendar pa je dokazano, da si v resnici bolj ogrožen tam, kjer velja, da ti je varnost zagotovljena, kot pa tam, kjer moraš sam poskrbeti za varnost. Seveda obžalujem, da kdo naleti na nekoga, ki je ogrožajoč. Vendar pa je tega v mešanih conah vseeno manj kot drugje,« razmišlja gospod podžupan.

V centru Ljubljane torej poteka projekt socialnega zbliževanja udeležencev v prometu. Empatije. Razmišljanja o drugem. Lahko bi rekli, da gre za »prometni tiki-taka«. Vsaj v Belfastu bi radi ljubljanski pristop dobesedno prekopirali na svoj teren, vendar pa že navedene neljubosti dajejo misliti, da je pred udeleženci ljubljanskih con prometne obzirnosti še kar nekaj uka za kolektivno spoznanje, da cona obzirnosti ni rezervni poligon za kolesarski »downhill« na eni strani oziroma absolutno varen peskovnik za brezskrbno igranje na drugi.