Ko sem, kot rečeno, stavek prebral še tretjič, da bi se mi črke, zverižene in zamegljene zaradi kulturnega šoka, vsaj malo izostrile, se mi je v glavi začel vrteti kafkovski film: zagledal sem policijsko patruljo, sestavljeno iz uniformiranih sekretark in podsekretark ministrstva za kulturo, ki vdira v spalnice neposrednih proizvajalcev slovenske kulture in preverja, kdo s kom spi ali morda celo živi v zunajzakonskih odnosih. Njihove starejše kolegice medtem v pisarnah ministrstva opravljajo analize DNK vseh zaposlenih in pogodbeno angažiranih sodelavcev kulturnih ustanov, da bi v desetem kolenu odkrile nečedno in prepovedano sorodstveno razmerje ter odločno ukrepale. Halucinacija se nadaljuje v divjem tempu, na misel mi pridejo nürnberški zakoni in nacistični berufsverbot (prepoved opravljanja poklica) za Jude, homoseksualce, komuniste in druge degenerirane iztirjence človeške rase in arijske nacije, a si hitro premislim; ti so vendar preneumni, si rečem, da bi se spomnili na Hitlerja in naciste, pa četudi se nürnberška paradigma danes ponekod znova junaško uveljavlja, na primer na Madžarskem in še kje. Groteskni prividi postajajo vse bolj grozljivi, nekako se zavem, da se bo treba vrniti v realnost. Zatečem se k Ustavi Republike Slovenije, saj se spomnim, da v njenem 49. členu (upam, da še velja) jasno piše: »Vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto.« A najbrž se motim in gledam napačni člen, tu namreč ni govora o pogodbenem delu, pa tudi to ni eksplicitno zapisano, da je tisto vsakomur dopustno delovno mesto ravno v Sloveniji; mogoče je na Kitajskem ali na Marsu. Toda premier je vendar nekakšen strokovnjak za ustavno pravo in bo že vedel, kakšne dekrete lahko njegovi ministri pošiljajo naokrog, sem se tolažil. Res pa je, da smo od njegove vlade pričakovali prioritetno ukinitev zakona za uravnoteženje javnih financ, ki je v svoji dikciji in izvedbi eno samo teptanje in ukinjanje elementarnih državljanskih in človekovih pravic in »začasna« uzakonitev izrednega stanja, ki se po pravilu (tudi to vemo že od nacistov, teoretsko pa nam je mehanizem briljantno razložil Giorgio Agamben) spremeni v trajno ureditev. Namesto za odpravo pa se je tudi Cerarjeva vlada očitno odločila za ustvarjalno nadgradnjo in za zaostritev določil zujfa. Morda pa je stvar resnejša, kot se je zdela na prvi pogled in po treh nervoznih in nezbranih branjih dokumenta birokratske in politične blaznosti. Zakaj je sploh nastal ta papir in po čigavi volji?

Poleg tega pa: ali je stanje na terenu res tako alarmantno, da je bilo treba proizvesti ta sramotni birokratki izcedek, ki se bere kot žalitev človekove elementarne inteligence? Ali direktorji kulturnih institucij množično zlorabljajo položaj in za izvajanje javne službe angažirajo sodelavce po načelu sorodstvenega klientelizma? Ne. Morali bi se zelo potruditi, da bi našli kak primer takšne zlorabe. A poglejmo na zadevo še z druge plati. Zakaj neka študentka pod enakimi pogoji kot vsi drugi ne bi smela zvečer v gledališču ščipati vstopnic in zaslužiti kak evro samo zato, ker je njena mama tam zaposlena kot čistilka, s plačo, s katero ni mogoče financirati hčerinega študija? Gledališki ravnatelj bi rad pogodbeno angažiral odličnega igralca, vendar ga ne sme, ker je igralec zaljubljen v igralko, zaposleno v njegovem gledališču, in z njo celo živi v »izvenzakonskem« skupnem gospodinjstvu. Drugi ravnatelj ne more pogodbeno angažirati in zaupati nosilne uprizoritve sezone uspešnemu in večkrat nagrajenemu režiserju, ker je v gledališču kot igralka že zaposlena režiserjeva sestra? Lahko pa ga zaposli, kot lahko zaposli svojo ženo, a to pa ni prepovedano? So torej gledališki, operni in baletni umetniki, muzejski strokovnjaki in drugi v tej družbi a priori diskriminirani samo zato, ker so pač z nekom v sorodu? Ali pa gre pri vsem skupaj za staromoden in slaboumen politični teater absurda?

Zadnje čase pogosto poslušam pritožbe čez aktualno ministrico za kulturo, češ da je popolnoma nesposobna in da v enem letu ni naredila ničesar. Moj cinični odgovor na takšna nerganja je: bodite veseli. Bojte se dne, ko bo začela delati in sprejemati odločitve! Zdaj je ta čas prišel.

* nem.: prepoved dela