Otroci večino časa uporabljajo očitajoč, užaljen, togoten ali cmerav glas. V opravičilo jim povejmo, da tudi sami ne vedo, zakaj je tako, zato predvidevam, da jim take tone pri pogovoru s starši narekuje preživetveni nagon. Z njim nam vzbujajo občutek krivde, ki ga imamo starši vgrajenega v organizem in se sproži avtomatično že ob otrokovem rojstvu. Tako nas ves čas držijo v pogonu. Takoj po novem letu imajo vse svoje poletne reči spakirane in prtljago postavijo sredi predsobe, da je res ne moreš spregledati. Februarja hodijo naokrog z rokavčki preko bundice, marca pa hodijo v šolo s plavutkami in masko. Aprila in maja se zbujajo sredi noči in kričijo v grozi: »Sami ste šli brez mene na morje!«

Ne. Res ne obstaja niti najmanjša možnost, da bi katerikoli otrok ostal »sam doma«, tako kot v znameniti komediji.

Seveda začnejo takoj po prihodu z morja pisati pisma Božičku in jih polagati na vidna mesta. Nekateri pa mu pošljejo že kar razglednico od tam. Tako da te lahko celo leto držijo v šahu.

Toda najprej je treba prispeti do morja. Ves čas govorim, da se gre na morje zato, ker otroci ob omembi dopusta v gorah ali na podeželju samo zaničljivo prhnejo. Z ušesi blago zastrižejo le, če omeniš jezero ali toplice z veličastnim vodnim parkom. Bistvo celega dopusta je zanje namreč – voda. In nanjo se je treba še posebej dobro pripraviti. Nekateri namreč nočejo iz nje, drugi pa nočejo vanjo. Vmesne stopnje ni.

No, pot do tja pa zna biti zelo dolga. Sama se zelo dobro spominjam svoje iz otroštva, ko za avtoceste še slišali nismo. Spomnim se vsakega drevesa, vsake hiše, vsakega ovinka na kačjih ridah, vsake hiše v Logatcu, Postojni, Divači, kjer so se navadno vlekle kolone. Že ob pogledu na Nanos je začelo tesnilo v grlu popuščati. Zelo sem sovražila kadilstvo, ker so se odrasli zaradi cigaret ustavljali ob cesti, se prestopali in neskončno, ampak neskončno vlekli en sam čik. Tudi zaradi sladoleda se nisem pustila prepričati, da bi se premaknila s svojega sedeža. Raje sem otrplo ždela tamkaj in napeto strmela v njihove cigarete, da ne bi v trenutku, ko bi trepnila, prižgali nove. Danes, kljub avtocestam, ni nič drugače. Otroci bolščijo skozi okna avtomobila, če je treba, ure in ure, pot se jim neskončno vleče, dokler ne zagledajo prve modre črtice na obzorju in pričnejo rjoveti: »Morje! Morje!!!«

Toda glede na starost otrok se počitnice odvijajo povsem drugače.

0–10 mesecev

Nima smisla, da hodite z njimi na morje ali kamorkoli, ker jim je skoraj vseeno, kje so, samo da ste vi v bližini. V vodo tako in tako ne smejo. Faktor, ki bi dovolj zaščitil njihovo nedokončano kožo, ne obstaja, klobuček jim ves čas pada dol, celo noč boste morali prežati na komarje in razne gomazeče, brenčeče ter leteče neznane predmete. Ves čas boste imeli paranoje, sploh če je to vaš prvi otrok. Vsak pajek bo črna vdova in vsak komar bo nosilec eksotičnih, morda doslej še neznanih bolezni. Moji spomini na letovanje z otrokom, mlajšim od enega leta, najbolje ponazarjata edini dve fotografiji, ki mi ju je uspelo posneti, da bi mi prijatelji verjeli, da sem bila res na morju. Ena skozi okno kuhinje bungalova, ki je gledal na skupna stranišča in dve otožni palmi ter na moža in starejša dva otroka, ki užaljeno sedijo pred bungalovom in čakajo na večerjo. Dokaze sem potrebovala, ker sem se vrnila tako bela, kot bi dopust preživela zazidana v kleti. Morja sploh nisem v videla, razen v nizkem preletu z vozičkom mimo plaže do trgovine.

1–3 leta

Zelo pestro obdobje. Otroci končno opazijo spremembo okolja. To jih zelo razburi. V tem obdobju se tudi pokaže, ali bodo marali v vodo ali ne. Tako smo na plaži priča različnim pretresljivim prizorom. Na primer:

Mlada mamica drži bledega, dve leti starega dečka tik nad vodo in mu prigovarja: »Poglej, Leonček, kako drugi otroci lepo čofotajo! A vidiš, kako je luštno! Daj samo nogico v vodo. Samo prstke!«

Leonček odgovarja z vreščečim jokom in nožice krčevito moli v zrak.

»Poglej, kako je tvoj očka vesel v vodici! Vidiš, kako lepo se ima!«

Oče mu maha iz vode, se potaplja, šprica vodo kot kit, dela stojo in prevale ter se na vse pretege smeji, da bi Leonček videl, kako špasno je v vodi. Toda otročiček začne rjoveti in njegove solzne oči se napolnijo z nepopisno grozo. Seveda, tudi tako majhnemu človeku ni lahko ob spoznanju, da je njegov oče blaznež. Nekaj metrov proč se prav tako razlega divje tuljenje, in tam je otrok, ki noče ven iz vode, da bi pojedel svoj sendvič. Pravzaprav ne vem, katerim staršem je težje. Tistim, ki imajo otroke, ki nočejo v vodo, ali tistim, katerih otrok noče iz nje. V prvem primeru je otrok ves čas okrog tebe in se dolgočasi, ti ves čas teži, da je treba kaj početi, medtem ko je treba drugo vrsto ves čas nadzorovati, da se jim v vodi kaj ne zgodi, in seveda tudi tu in tam zahtevajo, da jih prideš tja zabavat. Moje hčere spadajo v to drugo vrsto in jaz ter njihov oče na srečo tudi. Tako da smo vedno tvorili živahno družino amfibij.

Gotovo se sprašujete, zakaj otroci, ki nočejo v vodo, kljub temu silijo na morje. Zato, ker so tam čedni kamenčki in školjkice, pa zato, ker imajo ves dan starše sami zase in dobijo njihovo polno pozornost, sploh kadar jih hočejo spraviti v pošastno mokroto, polno grozot, ki prežijo tamkaj.

Otroci pri tej starosti nam torej v vsakem primeru priredijo skrajno naporne počitnice, na katerih že v prvih dneh začnemo hrepeneti po službi in domači kosilnici. Kljub temu, da jih imamo čisto ves čas na očeh ali jih celo ves čas držimo za roke, in tudi če jih imamo priklenjene v zatemnjeni sobi pod budnim očesom najetega varnostnika – vedno se jim kaj zgodi. Tako se pač majhni otroci odzivajo na spremembe v svojem življenju.

3–6 let

Nekoliko bolje. Zdaj sem jim že svita, da morje in plaža nista gromozansko vodno igrišče, v katerem lahko počneš, kar ti pade na pamet. Zdaj so odkrili tudi druge otroke na plaži in skupaj z njimi miroljubno jedo mivko in pasje dreke, dokler se ne stepejo in skregajo za lopatke in kanglice v različnih jezikih. Nekoliko so že tudi vešči napihljivih obročev in rokavčkov. Toda kljub temu še ni čas za sproščeno ležanje na plaži. Ves čas jih je treba imeti na očeh, saj ne veš, če jim ne bo padlo na pamet drugemu otroku z grabljicami iztakniti oko, ali tistemu drugemu otroku, da vašemu porine storžek globoko v nežno uho. So zelo kreativni in navdušeni sami nad sabo ter ves čas postavljajo idiotska vprašanja. Na primer: »Kdo je zmetal vse to kamenje na plažo?!« Kako naj jaz vem, kdo?! Menda ne misli, da sem bila zraven?! Čeprav to najbrž pričakuje? Kljub temu: še vedno vzamemo na pot osemnajst sprejev proti komarjem, 154 mažic z zaščitnim faktorjem, šest klobučkov, osemnajst kovčkov oblačilc za vse vremenske razmere in večino igrač, ki jih ima doma. Vsaj dva otroka sem potrebovala za sklep, da razen zaščitnih faktorjev in reči proti mrčesu, klobučka, lopatke, kanglice in rokavčkov ne potrebuješ popolnoma ničesar, ker je narava eno samo igralo in igrača.

6–10 let

Nekako v tem obdobju se naučijo plavati. Na obzorju je čutiti svobodo. Seveda jih je treba preverjati, kaj počnejo, ampak medtem že lahko igrate tarok. Še vedno ne morete sami uživati v plavanju, ker so takoj poleg, saj ste še vedno njihova najljubša igrača. Tudi zvečer že sami zaspijo, brez strahu pred mediteranskimi pošastmi, ki na borovcih prežijo nanje. Tako se ga lahko pred šotorom napijete s prijatelji in polglasno prepevate.

Potem pride puberteta s svojimi posebnostmi, zavijanjem v debele kopalne plašče na plaži pri 48 stopinjah Celzija, ker je treba pred svetom skrivati svoje neprimerno telo, pa prve počitniške ljubezenske drame, pobruhane prikolice po prvih srečanjih z alkoholom… Skratka ni miru. Zato res ne vem, zakaj so vsi moji počitniški spomini z otroki najlepši spomini v mojem življenju in zakaj se mi ob ogledovanju slik z najbolj napornih dopustov vedno orosijo oči od ganotja in ljubezni.