Po odhodu iz SZO je delal kot profesor na Yalu, v Fondaciji Rockefeller, vodil raziskave v PepsiCo, potem pa prevzel vodenje globalne organizacije Vitality Institute za promocijo zdravja in preprečevanje kroničnih bolezni. Kritičen do sedanje politike nadzora nad tobakom je Yach odločen zagovornik več kot štirideset let stare ugotovitve britanskega psihiatra Michaela Russlla, da ljudje kadijo zaradi nikotina, umirajo pa zaradi katrana. »Dlje ko bo SZO odlašala z javnim priznanjem dejstva, da škode ne dela nikotin, ampak katran, bolj bodo kadilci, ki bi mogoče poskušali prenehati, vztrajali pri tobaku in zaradi tega umirali,« pravi javnozdravstveni strokovnjak.

Svojevrsten dokaz o »nedolžnosti« nikotina, pravi dr. Derek Yach, je tudi snus, tobak, ki je v državah EU prepovedan, Švedi (in Norvežani) pa si ga lahko legalno pritiskajo ob dlesen, da dobijo svojo dozo nikotina. Na Norveškem se je poraba snusa pri odraslih povečala s štirih odstotkov leta 1985 na 28 odstotkov v letu 2012, poraba tobaka pa je v tem obdobju upadla za 20 odstotkov. Tudi na Švedskem se je poraba snusa povečala, kajenje pa zmanjšalo. Stopnja moške umrljivosti na Švedskem je 2,5-krat nižja kot med drugimi moškimi v Evropski uniji.

V SZO trdijo, da ni dovolj znanstvenih dokazov, da so e-cigarete in drugi izdelki za zmanjšanje zdravstvene škode dovolj varna alternativa konvencionalnemu kajenju cigaret.

Varnost teh novih izdelkov niti slučajno ni tako velik problem kot nadaljnja raba tobačnih izdelkov, zato menim, da bi morala SZO zdravnikom svetovati, naj kadilcem, ki poskušajo prenehati s kajenjem, priporočajo e-cigarete. S tem bi sledila stališču zdravnikov z britanske fakultete Royal College of Physicians, da je »glavna prednost e-cigaret njihovo zagotavljanje inhaliranega nikotina na način, ki posnema vedenjske komponente kajenja, vendar z relativno majhnim tveganjem«. Če bi vplivni zdravstveni politiki to večkrat poudarjali, bi se odnos javnosti do e-cigaret hitro popravil, sočasno pa bi bilo mogoče krepiti protikadilske ukrepe.

Pogosto izdelkom za zmanjšanje zdravstvene škode nasprotujejo prav v vplivnih javnozdravstvenih organizacijah.

Da, direktor ameriških centrov za nadzor in preprečevanje bolezni (US Centres for Disease Control and Prevention) je na primer lani izjavil, da »veliko otrok začne z e-cigaretami, potem pa nadaljujejo s kajenjem konvencionalnih cigaret«. Za to trditev ni ponudil nobenega dokaza. Gre za tipičen neznanstven pristop, ki je pri oblikovalcih politik v posameznih državah pogosto sprejet kot zakonodajna podlaga za strogo regulacijo e-cigaret.

Po drugi strani je bilo v zadnjih letih izvedenih več medicinskih raziskav o zdravstvenih vplivih e-cigaret.

Morebitna tveganja pri e-cigaretah največ raziskujeta italijanski profesor respiratorne medicine Riccardo Polosa in grški kardiolog Konstantinos Farsalinos. V več toksikoloških, laboratorijskih in kliničnih raziskavah, objavljenih v mednarodnih medicinskih revijah, sta ugotovila, da so e-cigarete veliko manj škodljive od kajenja in da je mogoče pri kadilcih, ki so prešli s tobaka na e-cigarete, pričakovati pomembne koristi za zdravje.

Nasprotniki vseeno dvomijo v učinkovitost e-cigaret kot sredstva za prenehanje kajenja, vprašljive pa naj bi bile tudi zaradi povzročanja odvisnosti od nikotina in rekrutiranja novih kadilcev.

Koristi e-cigaret kot sredstva za pomoč kadilcem pri prenehanju ali zmanjšanju kajenja bi morali pretehtati glede na nevarnost bodisi novačenja novih kadilcev ali ustvarjanje odvisnikov od e-cigaret. Doslej še ni dokazov, da se karkoli od tega dogaja. Raziskave v Veliki Britaniji in ZDA kažejo, da se povečuje uporaba e-cigaret, med mladimi pa upada poraba konvencionalnih cigaret.

Kaj pa tisti, ki postanejo dvojni uporabniki – tobačnih izdelkov in e-cigaret?

Seveda so tudi takšni, zagotovo pa obstaja občuten delež tistih – ocenjuje se, da ena tretjina kadilcev – ki so po prehodu prenehali tudi z e-cigaretami, kar je enako ali še več kot pri uporabnikih nadomestne nikotinske terapije, obližev in žvečilnih gumijev.

Gre tudi za problem »renormalizacije« kajenja oziroma e-cigarete kot »vstopnice« za mlade v konvencionalno kajenje.

Razpoložljivi dokazi tega ne potrjujejo, če gre za eksperimentiranje, je to pač treba razumeti kot dejstvo, da mladostniki eksperimentirajo z vsemi stvarmi, to pa še ne pomeni, da bodo nadaljevali s cigaretami. Podatki, da stopnja kajenja med mladimi v Britaniji in ZDA upada hitreje, odkar so na trgu e-cigarete, napeljujejo na misel, da ti mladi poskušajo z e-cigaretami namesto s tobakom oziroma da sploh ne začnejo kaditi. Odgovore bomo dobili s časom, medtem pa je treba poostriti dostopnost tobaka za otroke, še posebej v državah v razvoju. Najprej je treba poostriti celotno regulacijo tobačnih izdelkov, šele pozneje pa vanjo dodati e-cigarete, sicer bodo potrošniki le zmedeni glede relativnega tveganja pri uporabi izdelkov za zmanjšanje zdravstvene škode.

Ob takšnih empiričnih podatkih se zdi »uradno« nasprotovanje e-cigaretam in drugim izdelkom za zmanjšanje škode nerazumno.

Veliko teh izdelkov prihaja iz velikih tobačnih podjetij, ki so se pred desetletji močno kompromitirala z razvojem cigaret z nižjo vsebnostjo katrana in lažnimi trditvami, da so manj škodljive. Zdravstvene oblasti jih še vedno dojemajo kot sovražnike in težko verjamejo, da mogoče le imajo rešitev za problem.

Kako rešiti ta problem zaupanja?

Te potrebe sploh ni, vzpostaviti je treba le neodvisni sistem preverjanja. Tobačna podjetja morajo pokazati podatke, da hkrati z večjo razširjenostjo manj škodljivih res zmanjšujejo prodajo škodljivih izdelkov.

Kakšno vlogo igrajo pri tem vprašanju trošarine?

Precejšnjo, morebitni uspeh e-cigaret bi vlade prikrajšal za ogromne prilive. Na Kitajskem zagotavljajo trošarine 10 odstotkov prihodkov vlade, v ZDA gre za desetine milijard dolarjev. Jasno je, da se zakonodajalci sprašujejo, od kod bodo nadomestili izgubljeni denar. Odgovor je preprost: dolgoročno ga lahko dobijo z zmanjšanjem zdravstvenih stroškov, zdaj pa se lahko pogajajo s proizvajalci e-cigaret, ki jih sicer ne morejo obdavčiti enako kot konvencionalne cigarete, vseeno pa dovolj za financiranje učinkovitejših promocijskih zdravstvenih programov.

To pa obenem ogroža tudi marsikoga, ki je v preteklosti pripomogel k uveljavitvi nadzora nad tobakom kot ene poglavitnih zdravstvenih politik.

Javnozdravstvena politika se je v zadnjih letih marsikje usmerila navznoter, isti ljudje, iste nevladne organizacije leto za letom počnejo iste stvari, ni nove krvi. V nadzoru nad tobakom se otepajo tehnoloških inovacij in podjetniških inciativ, paternalistično se oklepajo obstoječe zakonodaje, vloga individualne izbire pa se zdi, kot da ni več pomembna. Vendar pa so oni le ena od skupin, glavni deležniki so potrošniki, vlade in industrija z nekaterimi nevladnimi skupinami.

Prihodnjo pomlad prihajajo na evropski trg velika slikovna opozorila na tobačnih izdelkih in še nekateri drugi ukrepi za omejevanje njihove porabe. Kakšna bi lahko bila povezava teh ukrepov z razvojem drugih oblik zmanjšanja zdravstvene škode?

Za nekatere od teh ukrepov sem se zavzemal že pred desetimi leti, veseli me, da to napreduje, verjamem, da bo učinkovalo predvsem na najstnike, ne pa na odrasle kadilce, ki potrebujejo predvsem podporo pri prenehanju kajenja. Če bodo predpisi in pristopi pri nadzoru tobaka obveljali tudi za elektronske oblike »kajenja«, bo to le upočasnilo gibanje za razvoj izdelkov za zmanjšanje tveganja. Počakati bi morali vsaj kakšno desetletje, preden bi se z enakimi metodami lotili omejevanja novih izdelkov. S tem bi poslali jasno sporočilo o regulaciji, sorazmerni s škodo in tveganjem. To bi moralo biti načelo vsake ureditve.