Ne pozabimo: medtem ko EU pritiska na Grčijo in ustvarja konstanten časovni pritisk, ne čuti – ta ista Evropska unija – nobenega časovnega pritiska za ureditev migrantske politike, da bi s tem vsaj malce sprostila pritisk beguncev na Grčijo. Pravzaprav bi z izstopom iz EU Grčija v precej neroden položaj postavila prav tisto Unijo, ki se beguncev otepa. Postala bi le še tranzitna država.
Odnos članic Evropske unije do Grčije – ker odnosa Unije do Grčije ni – je resnično nenavaden. Najmočnejša ekonomska skupnost na svetu, kot se radi pohvalijo v Bruslju, ne zmore ozdraviti (zaenkrat) edinega bolnika v svojih nedrjih, dolžnega manj, kot je Zahodna Nemčija po združitvi »zmetala« v svojo revno vzhodno sestro. Ne le, da bi bilo reševanje Grčije ekonomsko upravičeno, verjetno bi bilo tudi v skladu z načelom solidarnosti. In človečnosti. Zakaj? »Grčija ima prav, ko ni poplačala dolga Mednarodnemu denarnemu skladu. IMF ji niti ne bi smel odobriti denarja, ki je bil v 90 odstotkih porabljen za reševanje evropskih finančnih ustanov,« pravi Sarah-Jayne Clifton, vodja dolžniške kampanje Jubilee Debt Campaign, formirane pred prelomom tisočletja. Študija, ki so jo pripravili, navaja, da so IMF, evropske vlade in Evropska centralna banka doslej Grčiji posodili 252 milijard evrov, od tega je bilo 232,9 milijarde evrov porabljenih za reševanje grških bank in »priboljške« špekulantom, da so sprejeli prestrukturiranje dolga v letu 2012. Leta 2010 so bili grški upniki skoraj v celoti zasebne družbe, prvenstveno banke, danes pa v 78 odstotkih grški dolg pripada javnemu sektorju, zvečine davkoplačevalcem v državah evroobmočja. Tako smo lastniki dolga tudi mi.
A težava Slovenije v odnosu do Grčije ni toliko v številkah kot v vladni potrebi, da soli pamet takrat, ko je najmanj potrebno. »Jamstva in posojila Grčiji dosegajo do 3,2 odstotka našega bruto domačega proizvoda. Zato smo še posebej upravičeni, da s strani grške vlade pričakujemo konstruktivno sodelovanje, ki ga doslej še nismo doživeli,« je v sredo modroval premier Cerar na hitro sklicani tiskovni konferenci, ustvarjajoč pri tem občutek katastrofičnosti. Svoje je dodal še minister Mramor: »V pogajanjih je bil napor Grkov usmerjen izključno v to, da bi lahko naredili čim manj, da bi bil odpis vseh nabranih dolgov čim večji in da bi dobili čim več dodatnega denarja.«
Brcanje v truplo je najmanj nespodobno, v primeru dvojca Cerar-Mramor pa celo žaljivo in le kaže na modus operandi slovenske politike zadnjih dvajset let: servilnost in strahopetnost. Že leta 2003 smo hiteli pristopati k vilenski izjavi podpore ameriškim argumentom za napad na Irak in si prislužili pripombo takratnega francoskega predsednika Chiraca, da smo zamudili izjemno priložnost ostati tiho; nasvet, ki bi danes prišel še kako prav. V varnem zavetju koalicije voljnih smo cveteli. Ko varnega zavetja ni, Slovenija ne ukrepa. Priznanje Palestine je tak primer, ko v pomanjkanju tropa, s katerim bi tulili, raje nismo naredili nič. Kar je še posebej zanimivo, kljub temu, da nismo naredili nič, bi spet lahko poslušali nasvet Jacquesa Chiraca in bi se minister Erjavec v četrtek lahko izognil izjavi, da vlada podpira priznanje Palestine kot samostojne države, a da gre za »vprašanje primernega trenutka, da bi priznanje imelo čim večji vpliv«.
Tuljenje v tropu je postalo naš »trade mark«. Sredina tiskovna konferenca ni bila nič drugega kot pametovanje iz varnega zavetja Nemčije in Francije. Branje levitov državi, ki je na robu prepada, kateremu smo se tudi sami nevarno bližali pred dobrim letom, in tudi še danes nismo povsem izven nevarnega območja. Morda prav zato politično modro Grčije ne poučujejo o tem, kaj je prav, ne Španija, ne Portugalska, ne Italija. Če dajejo ob tem še vtis človečnosti, ki naj bi krasila EU, toliko bolje.
Grški dolg je po štirih letih varčevalnih ukrepov poskočil s 133 odstotkov BDP na 174 odstotkov BDP, minimalna plača je zdrsnila za 25 odstotkov, brezposelnih je že več kot pol za delo sposobnih Grkov. Več kot 2,3 milijona Grkov živi pod pragom revščine. Brez zadržkov lahko rečemo, da gre za državo obupanih in razžaljenih. In takšno državo stiska Evropska unija – katere enakopravna (tako si je vsaj mogoče razlagati bistvo EU) članica je tudi Grčija – v imenu nemških in francoskih upnikov za vrat. Degutantno... Nedeljski referendum v Grčiji bo zato bolj kot posredno poizvedovanje o podpori Ciprasovi vladi poizvedovanje, koliko ponižanja so Grki še pripravljeni požreti. In nenazadnje: ali je Evropska unija družina ali le interesna skupnost.
