J. Bradford DeLong: Zakaj majhen balon povzroči hudo recesijo?

Toda škoda je bila velikanska. Gospodarstva Evrope in Severne Amerike so za okoli 6 odstotkov manjša, kot bi smeli pričakovati, če krize ne bi bilo. Povedano drugače, relativno majhen znesek prekomernih naložb je povzročil letni izpad proizvodnje v višini okoli 1800 milijard. Ker pa nič ne kaže, da bo ta manko odpravljen, in ob upoštevanju pričakovanih stopenj gospodarske rasti ter donosov vrednostnih papirjev, ocenjujem, da bo celoten izpad proizvodnje dosegel približno 3 milijone milijard dolarjev! Vsak preveč vloženi dolar na trgu stanovanjskih nepremičnin je tako povzročil za 6000 dolarjev izgub v svetovnem gospodarstvu. Kako je to mogoče?

Najprej je treba povedati, da niso vse recesije tako boleče. Finančne krize v letih 1987, 1991, 1997, 1998 in 2001 (ko je pok internetnega balona pogoltnil za okoli 4000 milijard prekomernih naložb) so imele malo vpliva na realno gospodarstvo v širšem smislu. Pred kratkim objavljeni članek Oscarja Jorda, Moritza Schularicka in Alana M. Taylorja pojasnjuje, zakaj so tokrat stvari drugačne. Kot dokazujejo avtorji, lahko kombinacija s kreditnim razmahom močno poveča škodo, ki jo povzroči pok premoženjskega balona.

Zgodovinsko gledano je bila v primerih, ko je recesijo povzročil premoženjski balon, ki ga ni podpiral kreditni razmah, raven gospodarstva pet let pozneje za okoli 1 ali 1,5 odstotka pod ravnjo, kot bi jo doseglo, če krize ne bi bilo. Kadar pa je na delu še kreditni razmah, je škoda neprimerno večja: če gre za prenapihnjene cene vrednostnih papirjev, gospodarstvo po petih letih posluje v povprečju za 4 odstotke slabše – in za kar do 9 odstotkov slabše, če gre za nepremičninski balon. Ob teh podatkih je očitno, da težave, ki jih od svojega začetka povzroča sedanja gospodarska kriza, ne odstopajo bistveno od izkušenj iz preteklih kriz.

Mnogi ekonomisti menijo, da so recesije sestavni del gospodarskega ciklusa – kot streznitev po gospodarskem razcvetu oziroma njegova neizogibna posledica. John Maynard Keynes se s takšno razlago ni strinjal. »Ideja, da naj bi bil ta čudoviti izbruh produktivne energije uvod v siromašenje in depresijo, je popolnoma skregana s pametjo,« je zapisal leta 1931, po gospodarskem razcvetu v dvajsetih letih, ki je odprl pot svetovni gospodarski krizi. »Vzrokov za trenutne izgube v gospodarstvu, znižanje proizvodnje in brezposelnost, ki temu nujno sledi, ne gre iskati toliko v visoki stopnji vlaganj do spomladi 1929, temveč v prenehanju vlaganj v obdobju, ki je sledilo.«

Nekaj let pozneje je Keynes predlagal rešitev. V Splošni teoriji zaposlenosti, obresti in denarja pojasni, da do gospodarskega razcveta prihaja, kadar se »vlaganja, ki bodo dejansko prinesla recimo 2-odstotni donos v razmerah polne zaposlenosti, izvedejo ob pričakovanju recimo 6-odstotnega donosa in temu ustrezno vrednotijo«. V recesiji pa se, nasprotno, za vlaganja, ki bi lahko prinesla 2-odstotni donos, »pričakuje, da bodo prinesla manj kot nič«.

Rezultat je samoizpolnjujoča se prerokba, v kateri množična brezposelnost donose vlaganj dejansko oklesti pod ničlo. »Tako pridemo do položaja, ko je na trgu premalo stanovanj in hiš,« piše Keynes, »kljub temu pa si nihče ne more privoščiti niti, da bi živel v že obstoječih.«

Njegova rešitev je preprosta: »Pravo zdravilo za gospodarski cikel ni v odpovedi gospodarskemu razcvetu in vztrajanju pri stagnaciji, ampak v odpravi recesije in vztrajanju pri permanentnem kvazi razcvetu.«  Za Keynesa je osnovna težava v odpovedi kreditiranja gospodarstva. Finančna reakcija na pok nepremičninskega balona in val stečajev, ki temu sledijo, potisneta naravno obrestno mero pod ničlo, čeprav je še veliko načinov, kako produktivno zaposliti ljudi.

Danes vemo, da lahko zamašeni kanali kreditiranja povzročijo gospodarsko recesijo. Proti temu obstajajo tri klasične rešitve. Prva je ekspanzivna proračunska politika, v kateri država nadomesti pomanjkanje zasebnih vlaganj. Druga je odločitev za višjo inflacijo, kar omogoča centralnim bankam več manevrskega prostora pri reševanju finančne krize. Tretja pa so stroge omejitve zadolževanja in kapitalske izpostavljenosti, zlasti na nepremičninskem trgu, s čimer se prepreči nastanek balona, ki bi ga napihoval razmah posojil. K tem trem rešitvam bi Keynes gotovo dodal še četrto, ki jo danes poznamo kot »Greenspan put« – monetarna politika, vodena v smeri priznanja cen premoženja, kot so bile dosežene na vrhuncu balona.

Žal je v svetu, v katerem se zdi, da je politika zategovanja pasu povsem zaslepila odločevalce, ciljna inflacijska stopnja pa je zabetonirana pri 2 odstotkih, izbira zelo omejena. Prav to pa je tisto, zaradi česar lahko že relativno skromen gospodarski razcvet pripelje do tako hude recesije.