Izhodišče raziskovalcev je bilo preprosto. Če vidimo sistematičnost in široko razširjenost izkoriščevalskih praks do delavk in delavcev po vsej EU, pristojni državni organi očitno ne opravljajo svojih dolžnosti. »Zanimalo nas je dolžno ravnanje držav,« razloži Albin Dearing v svoji pisarni, polni knjig, papirjev, poročil in zapisnikov. Dolžnost držav, da proaktivno ukrepajo, nastopi, ko pride do prepleta več dejavnikov tveganja, ki povečajo možnosti izkoriščanja delavcev. »Državni organi morajo te dejavnike poznati, jih prepoznati in nato opraviti svoje dolžnosti. Naloga državnih institucij je, da kršitve pravic preprečijo; če do njih pride, pa morajo zagotoviti učinkovito pravno varstvo in popravo krivic.«
Izgovori o omejenih sredstvih, varčevanju in potrebah po uravnoteženem proračunu ga ne ganejo. »Nekatere pravice morda res zahtevajo nekaj vložka, a ne verjamem, da bi lahko danes zdržal argument, da so socialne pravice nekaj, o čemer se lahko pogajamo. Tudi pri zagotavljanju temeljne varnosti in telesne celovitosti vidimo, da je varčevanje pri policiji in pravosodju resen problem. Močno dvomim, da bi državo tako neznosno veliko stalo, če bi zagotovila spoštovanje temeljnih standardov dostojnega dela. Govorimo o minimumih, ki jih mora država uveljaviti in zagotoviti na trgu dela. Najbolj razširjene kršitve delavskih pravic so danes bazične: kršitve pravice do plačila, določenega delovnika, odmora... Ko govorimo o preprečevanju teh kršitev, govorimo o osnovnih nalogah in dolžnostih države.«
Pojem hudega izkoriščanja delavcev pri FRA vežejo na kršitve delavskih pravic, ki jih države prepoznajo v svojih kazenskih zakonikih; Slovenija pozna sedem takih kaznivih dejanj. Lahko pa gre tudi splošneje za kršitve, ki predstavljajo napad na človekovo dostojanstvo, ko pogoji dela niso ne dostojni, ne pravični, ne pošteni. Ugotovili so, da so posamične direktive EU dosegle posebno zaščito določenih skupin delavcev, a pozabile na druge. »V primerih hudih kršitev dostojnih delovnih pogojev je to nesprejemljivo,« opozarja raziskovalec. »Zaščita se v teh primerih ne more razlikovati glede na status delavca: ali gre za migranta brez uradnih dovoljenj ali z vsemi papirji, za sezonskega ali napotenega delavca... Zaščita mora biti zagotovljena vsem delavcem, ki se znajdejo v položaju hudega izkoriščanja. Res pa je, da vemo, da so sezonski, napoteni in agencijski delavci ponavadi izpostavljeni še večjemu tveganju.«
Dejavniki tveganja, ki jih v poročilu naštevajo in analizirajo, so razdeljeni v štiri skupine. Ti, ki so vezani na delovno okolje oziroma njegovo prekarnost, poleg sezonskih, napotenih in agencijskih delavcev v rizično skupino uvrščajo tudi navidezno samozaposlene delavce. Za visoko rizične se izkažejo nekateri celotni sektorji (gradbeništvo, kmetijstvo, nega; v Sloveniji veljajo za takšne sektorje gradbeništvo, avtoprevozništvo in gostinstvo). Ranljivost pa še dodatno poveča izoliranost delavca.
V drugi skupini so dejavniki vezani na osebni položaj delavca – ranljivejši so tisti, ki ne znajo lokalnega jezika, imajo nizko izobrazbo ali jih zaznamujejo druge lastnosti, zaradi katerih so lahko diskriminirani.
Sledijo še dejavniki tveganja, vezani na delodajalca, ki ima lahko nadpovprečno moč nad delavci, če jim ne zagotovi pisnih pogodb v jeziku, ki ga delavci razumejo, če jih ne obvesti o njihovih pravicah, zadrži njihove dokumente in delavcem sam zagotavlja ter zaračunava prevoz na delovno mesto in prebivališče.
Številni dejavniki tveganja so vezani tudi na pravno in institucionalno ureditev. Če nadzorni in pravosodni sistem ne delujeta, se nekaznovanost le še krepi, širijo se brezpravnost in kršitve. Omejevanje dostopa do dela za določene skupine delavcev, denimo migrante, prav tako povečuje možnosti zlorab. Tretji institucionalni dejavnik tveganja pa je koruptivnost – ko pristojni organi inšpekcije in pregona ne ukrepajo, kot bi morali.
»Ponavljam, da ne govorim o primerih dobre prakse,« poudari Albin Dearing. »V vseh teh primerih, kjer ti dejavniki povečajo verjetnost hudega izkoriščanja delavcev, je država dolžna preventivno in proaktivno delovati, da prepreči kršitve.«
Trgovanje s človeškim dostojanstvom
Na dolžnost države, da zagotovi financiranje svetovanja in informiranja delavcev, predvsem migrantskih, ki jim slovenski pravni red ni domač, je v ponedeljek v Ljubljani opozorila tudi Jutta Steinruck, nemška poslanka v evropskem parlamentu. Na mednarodnem posvetu »Zagovorništvo migrantov med sedanjostjo in prihodnostjo« so njene besede izzvenele surrealno. Kajti predstavnika pristojnega ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na posvet sploh ni bilo. Državno financiranje Info točke za tujce se končuje konec septembra, svetovalnica za migrante na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije pa bo delovala do konca leta le zahvaljujoč podpori sindikalne centrale, saj se je javno financiranje že zaključilo. Ob tem tudi na FRA poudarjajo, da sta prav informiranje in pomoč delavcem, da razumejo svoj položaj, pravice in možne poti ukrepanja, ključna dejavnika sprememb in izboljšanja splošnega položaja na trgu dela.
Z enako resnostjo je Jutta Steinruck spregovorila o odgovornosti države, da nadzira trg dela in preprečuje kršitve. Posebej je omenila slovensko prakso izdajanja obrazcev A1 za napotene delavce v tujino, katerih polovica je napotenih prav v Nemčijo. Po letih opozoril in mesecih obljub o učinkovitejši koordinaciji med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki obrazce izdaja, in finančno upravo tega sodelovanja še vedno ni, je bilo razbrati iz pojasnjevanj predstavnice ZZZS Eve Godina. Slovenski organi nepopolno izpolnjujejo navodila evropske komisije o pogojih za izdajo obrazca. Že druga zahteva je jasna: če ima podjetje, ki napotuje delavce v tujino, v Sloveniji le administrativno osebje, je treba izdajo obrazca zavrniti. Poleg tega je treba preveriti oziroma mora podjetje, ki napotuje delavce v tujino, zagotoviti dokazila o tem, kje izpolni večino svojih pogodb, katero pravo pri tem uporablja, koliko pogodb izpolni v matični državi in koliko v državi, kamor napotuje delavce. Kajti če podjetje svojih dejavnosti običajno ne opravlja v matični državi, obrazca A1 za napotitev delavcev v drugo državo sploh ne more prejeti. Glede na to, da je večina kršiteljev, na katere že leta opozarjajo v svetovalnici za migrante pri ZSSS, nabiralniških podjetij, je malomarnost, kjer bi bila potrebna dolžna skrbnost državnih organov, preočitna.
Na socialni dumping, ki je pogonski motor sistema napotovanja delavcev po EU, pa opozarja tudi julijski mesečni dokument Inštituta evropskih sindikatov (ETUI). V njem posebej opozarjajo na mednarodno podjetje Atlanco Rimec, ki služi milijone s tem, da za drobiž najema delavce iz revnejših evropskih držav, nato pa prodaja izdelke in storitve njihovega dela po čim višjih cenah v bogatejših evropskih državah. K njihovi mreži sodijo podružnice v članicah EU, kjer so stopnje davkov in socialnih prispevkov najnižje in kjer prijavijo napotene delavce. Nekdanji delavec je multinacionalno agencijsko podjetje opisal takole: »Ker zlorablja in izkorišča ljudi, je Atlanco Rimec nevarno podjetje. Izigrava zakonodajo, v mojem primeru nizozemske zakone, tako da jih raztegne na način, da jih lahko obide, vse zato, da nas oropa. Gre za kriminalno združenje.«
Izkoriščanje je protizakonito
Naloga držav, da informirajo delavce, ki delajo na njihovem ozemlju, o pravicah, ki jim pripadajo, je že sedaj med priporočili različnih direktiv EU. Z novo direktivo o sezonskih delavcih pa bo sistematično in objektivno informiranje delavcev o njihovih pravicah postalo ena ključnih nalog držav, njeno uresničevanje pa morajo države sistemsko zagotoviti do konca prihodnjega leta. Predstavniki generalne policijske uprave so na ponedeljkovem posvetu v Ljubljani opisovali kazniva dejanja zoper delavce, ko umanjkajo plače, delavci pa so prisiljeni živeti v takih pogojih, da posledično tudi zbolijo. Težavo vidijo v premajhnem prepoznavanju resnosti teh kršitev na tožilstvu in sodiščih.
Albin Dearing podobno kot slovenski strokovnjaki opozarja, da žrtve izkoriščanja med delavci niso tipične žrtve: »Ti ljudje se ne bodo prepoznali kot žrtve, ampak kot osebe, uspešne pri tem, da so si našle delo in lahko zato družinam pošljejo denar, da bodo preživele. Ekonomski element poprave kršitev in krivic je zato pri njih močnejši kot pri drugih žrtvah kaznivih dejanj. In zato je zagotovitev poplačila dolgovanih plač in prispevkov najpomembnejše orodje opolnomočenja. Skupaj z dovoljenjem za prebivanje, ki ni vezano na delodajalca. Delavcem morajo biti ti ukrepi njihove zaščite praktično in z gotovostjo zagotovljeni, drugače ne bodo ukrepali in prijavili kršitev.« Raziskovalec FRA posebej omeni državne sheme, ki poplačajo delavce neposredno ter s tem pridobijo regresni zahtevek zoper izkoriščevalske delodajalce, ki jih nato izterjajo po uradni poti. V svetovalnici za migrante pri ZSSS jim je v zadnjem letu na podlagi novega zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno uspelo doseči tudi prvo dodelitev statusa žrtve zaposlovanja na črno delavcu – a ta delavcu ne prinese takojšnje poprave kršitev pravic, ki jo mora še vedno iskati, najti in izterjati po sodiščih.
Glavni raziskovalec Agencije EU za temeljne pravice je prepričan, da se situacija glede opolnomočenja delavcev spreminja: »Vidimo, da so sindikati vse bolj prisotni med migrantskimi delavci in delavci iz drugih članic EU. Njihovo delo je impresivno. Dolgo časa so menili, da ti delavci niso njihova skrb, ker niso njihovi člani. A zdaj je več kot očitno, da njihov položaj ključno vpliva na položaj vsega delavstva, v državi in širše v EU. Zato je aktivnost sindikatov tako nujna, in prav oni so vodilni pri obveščanju delavcev o njihovih pravicah, položaju in pri boju skupaj z njimi.« Opisuje, da nekod sodelujejo v tožbah kot zainteresirana stranka, drugod lahko zastopajo delavce. Prepričan je, da v Evropi nujno potrebujemo več skupinskih tožb, ki ne bi reševale le posamičnih primerov, ampak bi uredile položaj za celotne skupine delavcev.
Četudi se zdi, da se govorica o nujni liberalizaciji in fleksibilizaciji trgov znova krepi, je Albin Dearing prepričan, da se širi in utrjuje zavest, da delavske pravice ne morejo biti prepuščene trgu. »Posledice poznamo. Če delavcem in delodajalcem prepustimo, da se sami dogovorijo o pogojih in standardih dela, bomo prišli do degradacije pogojev dela za vse. Iz tega zavedanja se je rodila ideja solidarnosti. Jasno je bilo, da se moramo dogovoriti o standardih, ki bodo veljali za vse, ne pa, da se vsak posamezni delavec dogovarja zase. V evropski zgodovini je že bilo obdobje, ko se je razpravljalo, ali morajo biti delavske pravice zaščitene tudi, če se delavci strinjajo s tem, da so izkoriščani. Odgovor je bil, da morajo biti. Zato smo dobili sindikate in inšpektorate za delo... Veliko smo dosegli in zdelo se je, da je vse urejeno, spregledali pa smo vpliv migracij ter globalizacije, in situacija se je spet poslabšala. V številnih članicah je danes manj inšpektorjev za delo, kot jih je bilo pred desetletji.« Raziskovalec je prepričan, da ne potrebujemo izumiti novih rešitev. »Potrebujemo učinkovit nadzor in jasno razumevanje, da je, tudi če delavec pristane na izkoriščevalske pogoje, to protizakonito in mora biti zaradi tega delodajalec kaznovan, delavec pa zaščiten, kršitve, ki so se mu zgodile, pa morajo biti popravljene. Vedeti moramo, da sedanja situacija ne deluje niti, če verjamemo v svobodni trg in konkurenco. Kajti podjetje, ki pošteno plačuje in dobro ravna s svojimi delavci, bo trg iztisnil v bankrot, saj države ne zagotavljajo spoštovanja temeljnih standardov, ampak omogočajo zlorabe, zaradi katerih lahko nato nekateri ponudijo svoje izdelke in storitve po nerealno nizkih cenah.«
Slovenski zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ponuja tudi že prvi izris rešitev, za katere je Albin Dearing prepričan, da bi lahko bile najučinkovitejše in najhitreje uveljavljene. Zakon tako predvideva, da mora prejemnik javnih sredstev, ki so bila podeljena kot pomoč pri zaposlovanju in usposabljanju, ta sredstva vrniti, če se izkaže, da je delavce zaposloval na črno. Take ukrepe je treba narediti za univerzalne in jih razširiti na vsa javna sredstva, je prepričan Albin Dearing. »Javne institucije so pomemben zgled za zasebni sektor, njihova odgovornost pa je mnogo večja. Vemo, da se hudo izkoriščanje delavcev dogaja tudi pri javnih naročilih, in to je nesprejemljivo. Delavce se izkorišča za javni denar! V postopke javnih naročil je treba vključiti varovala in zahteve o spoštovanju delavskih pravic, v primeru kršitev pa mora kršitelj vsa podeljena javna sredstva v celoti vrniti. Tu je velik potencial prevencije. Ne smemo pozabiti tudi na vsa podjetja, ki so delno ali v celoti v državni lasti. Ni važno, ali je javni delež 5- ali 95-odstotni. Lastništvo vključuje tudi dolžnosti spoštovanja človekovih pravic in v nobenem od teh podjetij ne bi smelo prihajati do kršitev delovne zakonodaje.«
Včasih so najboljše rešitve preproste.
