Na prevelike količine hrane, ki konča v smeteh, javnost, nevladne organizacije in tudi (globalna) politika opozarjajo že vrsto let. Humanitarne organizacije poročajo, da ni malo otrok, ki jim v šolah kruli želodec. Kljub temu pri nas vsako leto zavržemo okoli 150.000 ton hrane. To je za okoli dvanajst odstotkov manj kot pred štirimi leti, še vedno pa tretjina pridelane hrane nikoli ne pride do naših krožnikov.
Eden izmed najbolj spornih vidikov zavržene hrane so nedotaknjeni obroki, ki ostajajo v vrtcih, šolah in drugih javnih ustanovah. Preprosta logika pravi, da bi morali to hrano spraviti na mize socialno ogroženih družin. A to je zaradi zakonskih predpisov v praksi težje izvedljivo. Toge predpise so v preteklosti premagovala humanitarna društva sama, zadnja leta pa se »prebuja« tudi država.
Kmalu podatki o številu »odvečnih« obrokov
Trenutno se na inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pod vodstvom mag. Saše Dragar Milanovič ukvarjajo s tem, kako že pripravljeno in neporabljeno hrano iz javnih zavodov s pomočjo humanitarnih organizacij prenesti k socialno šibkim prebivalcem. »Pristojna ministrstva pripravljajo podatke o tem, kje in koliko pripravljenih obrokov bi lahko javni zavodi predali humanitarcem in pod kakšnimi pogoji,« pojasnjuje Dragar-Milanovičeva.
»Ko bomo imeli podatke z ministrstev, bomo pripravili predlog razdelitve med humanitarnimi organizacijami po vsej Sloveniji,« pojasnjuje glavna inšpektorica in optimistično dodaja, da predvidoma že »letošnjo jesen ne bi smel noben obrok, pripravljen v javnem sektorju, končati v smeteh«. Pri zmanjševanju zavržene hrane pa ni ključno le dobro upravljanje s presežki, temveč je treba moči usmeriti tudi v to, da do ostankov sploh ne bo prihajalo.
Spremeniti odnos do hrane
Da bi problematiko zavržene hrane približali otrokom, ki šolskih kosil in malic pogosto ne pojedo v celoti, so učenci Osnovne šole Poljčane pod mentorstvom profesorja Gorana Saboliča pripravili raziskovalno nalogo. Ugotavljali so, koliko dobrin, energije in denarja bi prihranili, če bi pojedli vse šolske malice in kosila. »Samo na naši šoli vsako leto roma v smeti kar 800 kilogramov pripravljene hrane, za odvoz ostankov pa namenimo več kot dva tisoč evrov,« je izsledke naloge povzel Sabolič in dodal: »Preračunali smo, da vsako leto zavržemo okoli 1500 hlebcev kruha, 155 piščancev, šest prašičev in skoraj dva telička.«
Z izobraževanjem osnovnošolcev o pomenu hrane se je v okviru raziskovalnega projekta Šolska spletna kuhinja ukvarjala tudi skupina študentov. »Izdelali smo program, ki meri, kako zadovoljni so učenci s šolsko hrano. V praksi je projekt potekal tako, da so učenci po kosilu na računalniku v jedilnici označili, kako jim je bil obrok všeč, merjenje pa smo na vsaki šoli izvedli dvakrat,« je pojasnila ena od raziskovalk, študentka s fakultete za upravo Helena Sorč. Zanimalo jih je, ali lahko z majhnimi prilagoditvami obrokov dosežejo večje zadovoljstvo otrok. Ravnali so se namreč po načelu: zadovoljnejši so otroci, več kosila pojedo.
»Če so učenci dobili juho s celimi koščki čičerike, so je pojedli manj in z obrokom niso bili tako zadovoljni, kot če so dobili juho, kjer je bila čičerika pretlačena,« je ugotovitve ponazorila soavtorica raziskave Teja Zaletelj. Kot pravijo študenti, bi lahko v šolskih kuhinjah z malo truda dosegli, da bi otroci z večjim veseljem jedli šolska kosila.
Potočnikov paket padel v vodo
Problema hrane, ki konča v smeteh, se z različnih zornih kotov loteva tudi evropska politika. Pred letom dni je tedanji evropski komisar za okolje Janez Potočnik v imenu evropske komisije predstavil paket zakonov, ki bi v Evropi uvedli krožno gospodarstvo, pospešili pa bi tudi recikliranje.
»Ideja krožnega gospodarstva je družba brez odpadkov,« pojasnjuje Albin Keuc iz društva Ekologi brez meja in dodaja, da je bil cilj »Potočnikovega« zakonodajnega paketa, da bi do leta 2030 ponovno uporabili in reciklirali 70 odstotkov komunalnih odpadkov, uvedli bi obvezno ločevanje biorazgradljivih odpadkov po vsej EU, količino odpadne hrane pa bi do leta 2025 zmanjšali za 30 odstotkov. A je evropska komisija prav v tistem času dobila novega vodjo, Jean-Clauda Junckerja, ki je zakonodajo o krožnem gospodarstvu umaknil in napovedal »ambicioznejši in učinkovitejši pristop k problematiki«. Trenutno na evropski ravni poteka javno posvetovanje, nov paket zakonov pa naj bi bil nared do konca leta.
»Z umikanjem in odlašanjem smo izgubili dragocen čas,« ob tem ugotavlja Keuc in opozarja, da nov paket evropske zakonodaje upošteva specifičnost članic, kar lahko pomeni manj zavezujoče cilje, sprejemanje ukrepov pa bi bilo lahko prepuščeno presoji vsake članice. Roki za doseganje ciljev bi se tako lahko raztegovali v nedogled.
