Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar je v javno razpravo poslala novelo zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, krovnega zakona za področje kulture. Temeljite spremembe tega zakona so napovedovali vsi ministri za kulturo v zadnjih letih, saj vlada med kulturno javnostjo visoka stopnja soglasja, da so spremembe krovnega zakona najboljši način za uvajanje sistemskih, »reformnih« posodobitev področja. A v kabinetu aktualne ministrice menijo drugače, saj so svoj zakonski predlog pospremili z ugotovitvijo, da so bile pri izvajanju zakona ugotovljene zgolj nekatere »administrativne ovire in bremena«, ki jih nameravajo odpraviti z manjšimi spremembami in dopolnitvami.
Ministrica začela od začetka
Veljavni zakon je po več kot desetletju potreben temeljite prenove, so bili prepričani v kabinetu bivšega ministra za kulturo Uroša Grilca, kjer je temeljito prenovo zakona lani pripravljala za ta namen posebej imenovana skupina zunanjih strokovnjakov, katere predlagani ukrepi so šli predvsem v smeri prenosa odločanja s politike na stroko. Še pred Grilčevim predlogom so Vesna Čopič, Mitja Rotovnik in Borut Smrekar, ki so v mandatu ministrice Majde Širca sestavljali skupino za posodobitev javnega sektorja v kulturi, izoblikovali lasten predlog, ki pa ima ravno nasprotne poudarke. Predlagali so, da kulturna politika prevzame svoj del odgovornosti, ob njej pa naj besedo dobi stroka, ki jo je potrebno jasneje ločiti od interesnega zastopstva.
Ekipa Julijane Bizjak Mlakar je podane rešitve v obeh predlogih povsem zaobšla in se odločila le za manjše popravke, večinoma administrativne narave. Posebno pozornost so namenili samozaposlenim v kulturi, ki bodo odslej status in pravico do plačila socialnih prispevkov iz proračuna podaljševali vsakih pet let (doslej vsaka tri). V razvid se bodo lahko vpisali z več poklici, ne bodo pa več mogli zaposlovati drugih. Zakon skuša uvesti tudi minimalno plačilo, do katerega bi bili upravičeni samozaposleni, ki na podlagi pogodbe opravljajo delo za naročnika, financiranega iz javnih sredstev. Plačilo bi bilo po novem primerljivo s plačilom za primerljivo delovno mesto v javnem sektorju.
Samozaposleni do enakega plačila?
Predsednik dialoške skupine za samozaposlene pri ministrstvu in sindikalni zastopnik samozaposlenih Denis Miklavčič je takim rešitvam naklonjen: »Velik premik na bolje pomeni vrednotenje dela samozaposlenih, saj vzpostavlja primerljivost dela in načelo enakega plačila za enako delo, čeprav le za porabnike javnih sredstev. To še vedno ne ogroža nevladnih organizacij.« Nasprotno menijo v Odprti zbornici za sodobno umetnost in pri Novičniku za samozaposlene v kulturi, ki ga ureja Marija Mojca Pungerčar: »Velik segment nevladnega sektorja ni financiran primerljivo z javnim sektorjem tako po načinu pridobivanja sredstev kot po njihovi višini. Še zlasti to velja za manjše producentske enote, zato je nedopustno, da bi temu segmentu zakon nalagal enake obveznosti kot javnemu sektorju.«
Skeptičen je tudi nekdanji generalni direktor Cankarjevega doma in aktivni soustvarjalec kulturne politike Mitja Rotovnik, ki ocenjuje, da je že zdavnaj nastopil trenutek, ko bi bilo zakon treba zgrabiti v celoti in ga temeljito prenoviti. Predlog primerljivega plačila samozaposlenim se mu zdi v tej obliki težko izvedljiv, saj zakonski predlog ne izhaja iz analize, kakšno finančno obremenitev ta člen pomeni za javne zavode in nevladne organizacije: »Tam, kjer sredstev primanjkuje, se lahko zgodi, da bo člen pomenil še manj vključevanja samozaposlenih v programe.«
Raziskovalka kulturnih politik Vesna Čopič opozarja na strukturne probleme, ki jih predlog povsem zanemarja: na generacijski apartheid, stihijsko kulturno hiperprodukcijo, upad kulturnega povpraševanja in hiranje kulturnega trga. »Zakonsko noveliranje, ki posega iztrgano v posamične določbe zakona, je treba ostro zavrniti in zahtevati, da ministrica najprej predstavi, kako se bo lotila teh nesorazmerij,« je prepričana. Tudi nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc meni, da aktualni predlog ne bo vplival na kulturno življenje in tudi ne bo izboljšal položaja ustvarjalcev: »Je skratka pogrešljiv, tako kot drugi predlogi kozmetičnih sprememb zakonov (mediji, kulturna dediščina, filmski center, knjižnice), ki jih je strokovna javnost lahko pospremila le z zaprepadenim zavračanjem.«
Javna razprava kar med počitnicami
Društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v umetnosti in kulturi Asociacija je že pretekli teden ministrstvo pozvalo, naj rok javne razprave, ki se izteče 16. julija, podaljša vsaj do septembra. »Gre za krovni zakon o kulturi, za katerega je ministrstvo razpisalo zgolj mesec dni javne razprave in tako zadostilo zgolj minimalnemu standardu vključevanja javnosti v sooblikovanje zakonodaje. Tovrstno 'horukarstvo' pri sprejemanju krovne zakonodaje vzbuja vtis, da si na ministrstvu javne razprave pravzaprav sploh ne želijo,« so med drugim zapisali v Asociaciji.
