In res, časi avstrijske monarhije so se v našem kolektivnem spominu ohranili kot nekakšno obdobje nirvane, v katerem so nam, kot bi mignil, zgradili železnico, nam dali ulične številke, urejeno šolstvo in nas domnevno vključili v eno izmed najnaprednejših držav sveta. Tudi sam se še dobro spomnim, kako nam je naš gimnazijski učitelj zgodovine z zanosom pripovedoval o takratnem zlatem obdobju in ga primerjal z današnjim zanikrnim brezpotjem. V resnici pa gre pri tem poveličevanju in prepričanju o tedanji enkratnosti monarhije ter naši manjvrednosti in nesposobnosti za dobro premišljeno institucionalno strategijo ene izmed najbolj nazadnjaških držav takratnega obdobja. Acemoglu, eden izmed trenutno najboljših svetovnih ekonomistov, recimo uporablja avstro-ogrsko monarhijo kot zastrašujoč primer države, ki je razvila ultimativni sistem institucij za izčrpavanje podrejenih nacij in ki je v tistem času strahovito zaostajala za razvitimi državami zahodne Evrope. Šlo je za pravo zaostalo agrarno državo na robu svetovnega industrijskega in znanstvenega razvoja, ki se je šele v luči prihajajoče vojne in na podlagi zahtev armade začela industrializirati, modernizirati.

Medtem ko so bile cvetoče Velika Britanija, Nizozemska in Francija prepredene z železniškimi progami, cestami in kanali, je bila v naši vrli monarhiji pravzaprav zgrajena ena sama. Ko so recimo bankirji iz rodbine Rothschild prišli na Dunajski dvor in ponudili financiranje izgradnje večjega števila železniških povezav, jih je vrla monarhinja zavrnila in odvrnila, da nimajo njeni podložniki kaj potovati po svetu, saj da se lahko tam okužijo s prevratniškimi, svobodomiselnimi idejami, primerjajo in opazijo blaginjo razvitih držav ter da je zato bolje, da ostanejo lepo privezani na svojo zemljo in prepričani o superiornosti svoje vladarice. Tudi tovarne in industrija so bile v njenih očeh samo nujno zlo, ker se tam na enem mestu lahko druži preveč ljudi, ki si izmenjujejo informacije in so tako potencialno nevarni njenemu režimu.

Še več, če ste se kdaj vprašali, zakaj smo prvo univerzo dobili šele v Jugoslaviji in stoletja za razvitimi nacijami, je eden izmed vzrokov tudi načrtna omejevalna politika tedanje monarhije. Ko je na primer avstrijski cesar Jožef II. obiskal Ljubljano in zbral vse slovenske učitelje, jim je preprosto dejal, da jih plačuje on in da lahko učijo samo tisto, kar jim bo on dovolil in ukazal. Ob vsem tem pa so nam nato še premišljeno vsadili mit o svoji superiornosti in naši manjvrednosti. Tako še danes recimo, namesto da bi za vzor imeli institucionalne, strukturne ekonomske vzorce Velike Britanije ali Nizozemske, raje navkljub nedavnemu večmilijardnemu kolapsu ene izmed koroških bank posnemamo njihov propadli in medtem že opuščeni domačijsko-državni kapitalizem.

Namerno vsajeni institucionalni vzorci avstrijske monarhije so tako še danes z nami in igrajo veliko vlogo pri našem uničevalnem samozaničevanju. V tej naši bitki s sovražnimi institucijami se tudi žal ne moremo kaj prida zanesti na naše nacionalne junake, saj je recimo kralj Matjaž pravi pravcati pasivnež, ki popolnoma neaktiven nenehno spi in dobro skrit dremlje pod neko goro. Da bo mera polna, svojo mladino od ranih nog posiljujemo s patološkimi travmami likov, ki so recimo zanikali svojo lastno mamo, ter jih nato silimo, da vzneseno na pamet recitirajo tisto »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni«. Vse to pa počnemo v njihovem najobčutljivejšem obdobju, ko možgani na nezavedni ravni ponotranjajo, vsrkavajo predstavljene vzorce, informacije in institucije.

V resnici niso ti naši prazniki prav nič grenki, le z malo večjim optimizmom bi morali začeti gledati na svet in na same sebe. Vsem starejšim nacijam so se namreč prav tako zgodili strahoviti padci, ekonomske depresije in neuspehi, a so znale te strašljive preizkušnje izkoristiti za samoočiščenje in prepotrebno prenovo. Pri tem se moramo tudi zavedati, da se država nikoli ne izgradi do popolnosti kar čez noč in da se te bitke, napori in gradnja tudi nikoli ne končajo. Naši dosežki so še vedno osupljivi, na njih smo lahko še vedno ponosni in mogoče bi bil že čas, da se nehamo destruktivno vesti, samoponiževati in nenehno kritizirati ter zmerjati vsakogar, ki poizkuša z dobrimi nameni kaj spremeniti ali izpeljati.

Država smo namreč mi vsi, ne pa nekakšni oddaljeni, nam sovražni elementi, in čas je že, da jo začnemo dojemati kot svojo lastno ter včasih tudi s ponosom izobesimo kakšno zastavo. Večkrat se moramo nasmehniti drug drugemu, že enkrat izpeljati vse potrebne institucionalne reforme ter se včasih komu tudi od srca opravičiti, mu priznati njegov prav, se mu od srca zahvaliti in ga za dobre stvari tudi pohvaliti. Hvala!