Še posebno zato, ker so vse štiri gospe Zasavke, dve delavki v drugih centrih za socialno delo, tretja je zaposlena v trboveljski cementarni, četrta pa v Termoelektrarni Trbovlje. V obeh podjetjih so pri zmanjševanju števila zaposlenih oziroma ob likvidaciji družbe opozarjali na »socialno bombo«, ki se ob takšnih dogajanjih obeta že tako gospodarsko šibki regiji. Zato si tudi onidve, čeprav ne prihajata iz stroke, pri odločanju med kandidati za direktorja ne bi smeli privoščiti niti zastopanja zasebnih interesov niti osebnih zamer in s tem ogroziti delovanja ustanove, ki skrbi za žrtve »socialne bombe«.

A se je zgodilo prav to. Prvi razpis so lansko jesen razveljavili, drugega pa pustili odprtega mesec dni, da bi imeli kandidati dovolj časa za pripravo dobrega in strokovnega programa. Nič narobe, a v oči bode, da je bilo to ravno dovolj časa, da je Barbara Žgajner, nekdanja poslanka in tedaj še predstavnica občine v svetu zavoda, opravila strokovni izpit za vodenje socialnovarstvenega zavoda. Prav tako ob vloženi kandidaturi ni izstopila iz sveta zavoda, temveč se je izločila le iz glasovanja, s čimer je že tako manjšinski del predstavnikov lokalne skupnosti prikrajšala še za en glas. Prevladale so torej kolegice, oprostite, predstavnice države in nemara bi ji soglasje izdala tudi ministrica Anja Kopač Mrak, če ne bi bili o domnevnih nepravilnostih prek anonimnih pisem obveščeni kriminalisti, komisija za preprečevanje korupcije in javnost. Tako pa je Kopač-Mrakova odredila ponovno objavo razpisa in razmišljala o zamenjavi svojih predstavnic v svetu zavoda. A je ostalo le pri tem.

Še več, omenjene gospe so bile v nadaljevanju prepričane, da je bil avtor anonimnih pisem Rok Zupanc, ki je (ob drugih kandidatih) konkuriral Žgajnerjevi na drugem in tretjem razpisu, zato zanj niso glasovale niti na tretjem razpisu. In to kljub dejstvu, da je imel podporo zaposlenih in lokalne skupnosti. Žgajnerjeve si, zanimivo, niso več drznile podpreti, a glasov niso podelile niti drugima dvema ustreznima kandidatoma. Še naprej so prezirale želje zaposlenih in z imenovanjem vršilca dolžnosti zavlačevale do zadnjih ur.

Nezaupljivi zdaj čakajo četrti razpis, s katerim bi se lahko v času poletnega (medijskega) zatišja na direktorsko mesto vendarle zavihtela Žgajnerjeva. A ne gre le za medijsko pozornost. Vse bolj nerazumne okoliščine postopkov morajo biti alarm tudi za ministrstvo, odmevni trboveljski primer, ki brez Žgajnerjeve to bržkone ne bi bil, pa temelj za urejanje razmer še v drugih centrih za socialno delo. Že v sosednjem zagorskem denimo zaposleni vedo povedati o precej podobnem delovanju sveta zavoda pri zadnjem izbiranju novega vodstva.

Funkcije nikjer, še posebno v centrih za socialno delo, ne smejo biti rezervirane za prijatelje, temveč morata dobiti prostor strokovnost in izkušenost. Zato je zadnji čas, da se ministrstvo neha izgovarjati na avtonomnost sveta zavoda, ampak vanje najprej pripelje strokovne ljudi, da bodo tudi funkcije v zavodih z bistveno manj zapletov zavzeli pravi kandidati.