Če imate doma čistilko, morate zanjo izpolniti obrazec, s katerim zanjo v državno blagajno vplačate nekaj evrov za pokojninsko in socialno zavarovanje. Če je čistilka vaša dobra prijateljica, lahko sicer trdite, da vaše stanovanje vsak teden čisti zastonj – ker ima vas in vaše stanovanje res rada. To je lahko tudi res. Vendar se vam lahko vseeno zgodi, da se bo pri vas oglasil inšpektor za delo in preveril, kaj se dogaja. Država, ki tovrstne dejavnosti regulira, vam namreč iz principa ne bo verjela, da prijateljica vaše stanovanje vsak teden čisti zastonj. V najboljšem primeru inšpektor ne bo mogel ničesar dokazati in bo postopek končal.
V Cerkvi naj bi bilo drugače. Čistilke, ki čistijo cerkvene prostore – tudi kopalnico pri župniku doma – to lahko počnejo v okviru verske svobode. Ker imajo rade župnika, njegovo stanovanje ali ker ljubijo Boga. Država s tem nima nič, pravijo v Cerkvi, saj mora država po ustavi spoštovati njihove pravice.
Po drugi strani je dejstvo, da verniki že stoletja delo za Cerkev opravljajo prostovoljno, brez plačila. V razmerju Cerkve do laične države tako ostaja odprto vprašanje, kje so meje te svobode oziroma do katere mere lahko država preverja dogajanje v cerkvenih prostorih.
Slovenska škofovska konferenca je v zvezi s tem pripravila in sprejela prvi pravilnik o verski dejavnosti; veljati je začel včeraj. Z njim je natančno opredelila, kaj je verska dejavnost in kdo so verski uslužbenci.
»Pravilnik smo pripravili zato, da povežemo oziroma uskladimo terminologijo avtonomnega kanonskega prava, ki opredeljuje versko dejavnost, z državnim pravom, odločitvami ustavnega sodišča, zakonodajo in mednarodnimi sporazumi,« je za Dnevnik povedal avtor pravilnika, cerkveni pravnik Andrej Naglič. »Do zdaj so bili izrazi opredeljeni v različnih pravnih aktih, enotnega pregleda pa ni bilo. Za dobre odnose Cerkve z državo pa je to nujno.« Naglič zatrjuje, da so »s pravilnikom identificirana področja delovanja Cerkve, ki so splošno koristna za državljane«.
Kaj prinaša pravilnik?
S pravilnikom, ki je del cerkvenega prava, a ga mora država po Nagličevih besedah upoštevati, Slovenska škofovska konferenca za verske uslužbence poleg duhovnikov in redovnikov šteje tudi ključarje, mežnarje, organiste, pevce, zborovodje, ministrante, skavte, člane gospodarskih svetov ter celo čistilce cerkva in župnijske kuharice. Pravilnik na več mestih poudarja, da je delo vseh prostovoljno. Po nekaterih naših informacijah je bil ključni motiv za pripravo tega pravilnika prav želja, da bi določili, katero delo je v cerkvi prostovoljsko in s tem po državni regulativi neobdavčeno.
»Vsa pastoralna verska dejavnost je nepridobitna, torej pri njej ni česa obdavčiti. Vse, kar je pridobitno, pa poteka prek cerkvenih gospodarskih družb, ki so podvržene običajni obdavčitvi,« pravi Naglič. »Kar zadeva prostovoljno delo, na katerega se nanaša novi pravilnik, je duhovnikova naloga, da se poveže z ljudmi, ki prostovoljsko delujejo za župnijo. Tudi dobrodelnost je del vere. Zato država ne sme posegati v razmerja oziroma dogovore med župnijami in ljudmi, ki prostovoljno opravljajo dela za župnijo. Tega ni mogoče opredeliti kot delo na črno, saj bi bila s tem kršena verska svoboda,« še poudarja in dodaja: »Tradicionalno velja, da so verski uslužbenci tako posvečene kot laične osebe. Oboji so nepogrešljivi za versko dejavnost. Tako je že stoletja. Brez laikov ni verske dejavnosti in to je bistvo naše vere.«
»Cerkvi se ni treba z nikomer dogovarjati«
Kot versko dejavnost škofje štejejo marsikaj – od karitativne in obredne dejavnosti do »nepridobitnega upravljanja premoženja«, kamor med drugim sodi tudi »tekoče investicijsko vzdrževanje drobnega inventarja, opreme in nepremičnin po načelu skrbnega gospodarja«, ki se, kot je navedeno v pravilniku, nanaša na vzdrževanje župnišč, mežnarij, pokopališč, učilnic, garderob, sanitarij, dvoran, kabinetov... V nepridobitno upravljanje premoženja, ki je, kot rečeno, verska dejavnost, sodi celo »skrb za pravočasno izterjavo terjatev in poravnavo obveznosti«.
Pravilnik pušča vtis, da je Cerkev versko dejavnost opredelila zelo široko, a Naglič pravi, da »ni potrebe«, da bi se o tem, kaj je verska dejavnost in kdo so verski uslužbenci, Cerkev s kom dogovarjala, zlasti ne z državo. »Država kot laiška institucija ne more določati, kaj je verska dejavnost. Ta je definirana v okviru cerkvenega prava, kanonsko pravo pa je avtonomni vir prava v Republiki Sloveniji.« Tako namreč izhaja iz vatikanskega sporazuma.
