Uefo je pred leti v prid uvedbe zakona motiviralo dejstvo, da so nekateri klubi porabljali občutno več, kot bi smeli – nekateri lastniki, predvsem iz Rusije in Katarja, so bili noro razsipni – in so se ves čas gibali na meji bankrota, čeprav med resnično največjimi in najbogatejšimi klubi nihče ni zaprl svojih vrat. Še največji je bil škotski Glasgow Rangers. Krovna zveza jih je zato sicer finančno, a simbolično kaznovala, nihče pa ni nosil večjih posledic, kot bi na primer bila izključitev iz elitne lige prvakov, ki je generator pomembnega dela prihodkov, imidža in ugleda. Pa čeprav je bila med zapisanimi kaznimi na spisku tudi ta.
In kaj dejansko je finančni ferplej zajemal? V osnovi naj bi klubi lahko porabili le pet milijonov evrov več, kot so v povprečju zaslužili v ocenjevanem triletnem obdobju (denar za razvoj infrastrukture ni vključen), a so omejitve vpeljevali postopoma, tako da so klubi v sezonah 2013/14 in 2014/15 lahko imeli do 45 milijonov evrov minusa, v naslednjih treh pa naj bi bila dovoljena izguba do 30 milijonov. Največja grešnika sta bila Manchester City in Paris SG, katerih lastnika, milijarderja z Bližnjega vzhoda, sta noro zapravljala z željo, da postaneta lastnika najboljšega evropskega kluba.
Do katere mere bo Uefa po novem gledala skozi prste največjim, še ni znano, se pa bogati klubi nagibajo v prid rešitvi, ki jo poznajo na Otoku, kjer lahko prvoligaši ustvarijo letno izgubo neverjetnih 146 milijonov evrov, vse dokler je vsota 125 milijonov evrov podprta z zavarovanim financiranjem.