Takšna »bilanca« je na prvi pogled precej nelogična. Na Finskem niso dajali, v Sloveniji pa ne sprejemali podkupnin, pa vendar so vmesni členi v verigi, ki je potemtakem ni bilo, drug drugemu izročali dokumente in denar. Toda v resnici gre za to, da se je avstrijskemu tožilcu posrečilo prepričati sodišče o utemeljenosti obtožnice, finskemu je to spodletelo, slovenski pa je, če zelo poenostavimo sodbo ustavnega sodišča, »zapeljal« sodišče, da je zanemarilo načelo zakonitosti. S pravnega stališča je vse jasno, nam pa pravo o tem, kaj se je zares zgodilo, ne pove ničesar: pravnomočna oprostitev na Finskem ni »potrditev« pravilnosti sodbe slovenskega ustavnega sodišča (oziroma napačnosti sodb nižjih stopenj in vrhovnega sodišča ter zmotnosti avstrijske sodbe), s pravnomočno avstrijsko sodbo pa ni mogoče »dokazati« Janševe krivde in Patriinega podkupovanja. Omenjene sodbe se medsebojno ne »potrjujejo« ali »razveljavljajo«.

Ni prav verjetno, da to koga v Sloveniji vsaj malo zanima. Ne Janše in njegovih ne tistih, ki bi ga radi videli v zaporu. Patria ni prvi in ne zadnji primer, v katerem zunaj konteksta politične unovčljivosti bolj ali manj nikogar ne zanima nič. Še najmanj dejstva in pravna načela. In Patria tudi ni prvi in ne zadnji primer, ki ne bo mogel biti nikoli končan. Pokopan, če hočete, z boginjo pravice zavezanih oči in tehtnico v njeni roki kot nagrobnikom.

Boginjo pravice? Morda pa prav tukaj tiči temeljni nesporazum, ki ga preštevilni do nezavesti izkoriščajo. Če bi bila pravica in pravo kroga, bi se le deloma pokrivala. Nemara celo v manjšem delu. Kar se komu zdi pravično, zato morda ni v skladu s pravom, in kar se komu zdi krivično, morebiti zdrži najstrožjo pravno presojo. Kar zadeva (kazensko) pravo, je pomembno zgolj, ali je bilo nekomu očitano dejanje brez slehernega dvoma dokazano ali ne ter ali mu je bilo sojeno v skladu z zakonom, po pravilih, veljavnih za vse.