Skandinavci so po letih britanskega in ameriškega monopola spoznali, da sta njihova pokrajina in protestantsko družbeno okolje več kot primerna za surov in sprevržen kriminal. Zlasti krute umore in uboje. Skandinavski občutek za nedomačno (das Unheimliche) je svoje domovanje najprej našel v knjigah, pod vodstvom avtorjev, kot so pokojni Stieg Larsson, še živeči Henning Mankell, Camilla Läckberg, Kerstin Ekman, Peter Høeg in visokoproduktivni Jo Nesbø. Skok v televizijo in film je knjižnim predlogam praviloma sledil hitro. Gledalci so lahko spremljali Larssonovo trilogijo Millennium (Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo), po Mankellovih romanih je bila posneta kriminalna nanizanka Wallander, ki so jo, seveda, prevzeli tudi Američani, po uspešnicah Marie Lang pa je leta 2013 nastala kostumska kriminalna drama Morilec ne leži sam (Mördaren ljuger inte ensam). Skorajda ni skandinavskega kriminalnega romana, ki ga njihove premožne produkcijske hiše ne bi tudi ekranizirale.
Skrbno zasnovana psihologija likov
Ko je domet preverjen, je lažje sklepati na nadaljnje učinke. Če je knjiga uspešnica, bo uspešna tudi dobro posneta serija. Izvirne skandinavske kriminalne televizijske serije so zato veliko presenečenje, saj lahko parirajo največjim franšiznim ameriškim izdelkom, še več, Američani jih radi posvojijo. To velja za danski Forbrydelsen (Umor), ki so ga v Ameriki naslovili z The Killing. Šarm prve sezone serije – doslej so bile posnete tri – nosi kompleksna ženska junakinja, detektivka Sara, ki živi za službo in volnene puloverje. Tempo razvoja dogodkov je umerjen, v skladu s severnjaškim temperamentom pa je skrbno zasnovana zlasti psihologija likov. Medtem ko je v Umoru zločin motiviran intimno, je v švedsko-danski koprodukciji Most (Bron/Broen) niz umorov posledica širše socialne agende. Seveda gre tudi tukaj za sprijeni um posameznika, ki ima preprosto preveč časa. Kriminalka, osnovana na likih avtistične detektivke Sage Norén in obilnega Martina Rohdeja, je doslej dočakala dve sezoni in tudi ameriško-mehiško adaptacijo s prelepo Diane Kruger v naslovni vlogi. Priredili so jo še v angleško-francoski koprodukciji. Dobra kriminalna predloga očitno ne pozna meja in političnih opozicij (ali drugače zapisano: denar je denar na obeh straneh meje).
Korupcija, marginalizacija, trgovina z drogami in ljudmi
Norveška nacionalna radiotelevizija (NRK) je v koprodukciji s švedsko, dansko in finsko radiotelevizijo splavila šestdelno nadaljevanko Øyevitne (Očividec), v kateri nehoteni romantični dogodek poseže v visokooktansko politično intrigo. Odlika serije je razplasten scenarij, ki razpira širše družbene tematike: korupcijo, marginalizacijo določenih družbenih skupin (v tem primeru homoseksualcev) in nezajezljivo trgovino z drogami in ljudmi. Podobnega naboja je Mord uten grenser (Umor brez meja), v katerem se pri akciji razkrinkavanja skrivnostnega izginotja žensk povežejo danska, nemška in belgijska policija.
Iz morilskega povprečja sta v letošnjem letu stopila še britanski izdelek Fortitude (Trdnost) in švedski Jordskott (Meso zemlje). Četudi je Fortitude napisal britanski scenarist Simon Donald, so producenti vanj povabili četico skandinavskih igralcev, dogajanje pa je postavljeno v fiktivno naselbino na Svalbardu. Ker ne želimo razkriti preveč, lahko namignemo le, da so v seriji ljudje šibkejši od narave. Enako filozofične zločine lahko postavimo v Jordskott, ki je za odtenek grozljivejši od Fortituda. Obe stvaritvi napovedujeta trend trilerjev, za katerega psihopatski človeški um ni več zadosti pretresljiv. Potrebujemo večje, močnejše in še manj nadzorovane sile, takšne, ki jih sploh ni mogoče pojasniti, takšne, ki jim smemo reči zlo, ne pa človeški dejavnik.
