Mislim, da argumentiranost ne izključuje barvitosti osebnega sloga ali duhovitosti. Ne gre za odločitev ali-ali. Skušam pa se izogibati pretiranim žurnalizmom, ki se mi zdijo prazni označevalci. Kritika je ob upoštevanju literarnoteoretskega aparata in literarnozgodovinskega konteksta seveda kljub temu objektivno-subjektivna sodba, skozi katero pronica tudi osebni okus, vendar slog ne sme žrtvovati argumenta.
V kakšni kondiciji je slovenska literarna kritika?Kritiška refleksija na spletu danes očitno predstavlja valilnico mlajših kritiških peres, zato je postalo precej živahno. Pred nedavnim se je še govorilo o krčenju prostora za poglobljene kritiške refleksije, o »kariernih hvalilcih«, o tem, da je večina kritik afirmativnih, zdaj pa opažam obrnjeni trend. Moderno je pisanje negativnih kritik, ki z nekaj sočnostmi pritegnejo bralce in všečke. Ob takem žgečkljivem zabavljaštvu pa se mi zdi problematično, da se fokus, ki bi moral biti usmerjen na obravnavano delo, pogosto premakne na pisca kritike.
Kdo danes kritiko sploh bere in kaj je njena funkcija?Statistično gledano književna kritika nima neposrednega vpliva na literarno produkcijo ali prodajo. Zdi se, da kritike berejo »posvečeni bralci«, pogosto kritiški kolegi, kar ni nezanemarljivo. Literarna kritika je pomembna kot vsaka refleksija, ki poskuša predmet obravnave pretehtati z več zornih kotov. Kot kažejo zgodovinske izkušnje, zna kritika biti tudi nevarna in ljudi spravlja v keho, tudi v metaforičnem, izolacijskem smislu. Kritični državljani niso bili nikoli priljubljeni, tudi danes niso. Bojim pa se sistemov, kjer umanjka polje refleksije, kjer ljudi obseda »kimavica«. Naj zategnem z Levstikom: »Kdor Slovencem dobro hoče, naj z mano reče: Bog živi kritiko!«
V Sloveniji izide okoli 270 pesniških zbirk na leto. Koliko je odličnih, koliko povprečnih in koliko jih nikoli ne bi smelo iziti?Vrhunske literature je v splošnem, in tu Slovenci nismo izjema, izredno malo. Ko sem za letošnji Pranger pregledovala lansko pesniško bero, sem nemalokrat žalovala za drevesi. A če nekdo izda knjigo z lastnimi sredstvi, mu zaradi demokratičnosti trga tega seveda nihče ne more preprečiti. Vznejevolji pa me, ko slab knjižni izdelek izide s podporo javnih sredstev, ob čemer ne mislim samo na vsebinsko in formalno šibko delo, ampak na knjigo, ki jo uredniški in lektorski angažma očitno zaobide. Potencialni knjižni projekti se potegujejo za subvencijo, jo dobijo, a ko knjiga izide, se nihče od sofinancerjev več ne ukvarja z njo, ker je to preprosto tudi časovno in stroškovno nemogoče in ker bi se lahko hitro znašli na polju cenzure. Zato je moja osebna strategija pač ta, da o zelo slabih knjigah sploh nočem pisati. Ne zdijo se vredne moje pozornosti, ker tudi kritika, ki sesuva pritegne določeno število voajerjev, tako naslajanje pa se mi zdi mrhovinarsko in ne vodi nikamor.
Ker ste doktorska študentka na Dunaju, dobro poznate tudi avstrijsko in nemško kritiško produkcijo. Se bistveno razlikuje od naše?V duhovnem smislu sta slovenski in nemški prostor podobna. Slovenci se tudi v literarni zgodovini in teoriji naslanjamo na Nemce. V Nemčiji literarna kritika živi v »feljtonih«, kulturnih prilogah dnevnega časopisja, ki prinašajo prispevke o vseh zvrsteh umetnosti. Ko sem pred časom brala predavanji nemške kritičarke Sigrid Löffler in kritika Helmuta Böttigerja, sta prav tako tarnala nad pretiranim žurnalizmom, površinskostjo nekoč poglobljenih in tehtnih časopisnih kritik in nad tem, da kritika pravzaprav ne vpliva na neposredno produkcijo in ne določa vrednosti umetnine.
Je pa treba omeniti, da sta kulturna in knjižna pokrajina pestro zastopani na radiu, pa tudi na nacionalni televiziji se ne bojijo literarnokritiških oddaj, kjer ne gre zgolj za promocijske prispevke z avtorji ali kulturne oddaje v najslabšem času gledanosti. Televizijski program ZDF naj bi v jeseni z novo zasedbo obnovil celo znamenito kritiško oddajo Literarni kvartet, mi pa oddaje o knjigah ukinjamo.
Društvo slovenskih pisateljev (DSP) za Stritarjevo nagrado letos prvič ne podeljuje finančne nagrade. Mate Dolenc je ob podelitvi desetnice besnel, da položnic ne plačuje s častjo, temveč z denarjem. Čutite tudi vi kaj kritiškega besa?Če človek za svoje delo prejme nagrado, je vsekakor dober občutek, čeprav se je letošnja Stritarjeva, kot vse nagrade DSP, še iz lanskoletne denarne nagrade prelevila v častno priznanje s toplim stiskom roke, kar pusti kar nekakšen grenak priokus. Tudi zato, ker lahko to povzroči učinek snežne kepe in se nenadoma ukinejo vsa nagrajevanja v kulturi, pri čemer so »umetniške« denarne nagrade pravzaprav simbolični zneski, ki so v primerjavi z nagradami na področju gospodarstva smešno nizki. Nagrada je pri nas vsaj majhen korektiv za kruto nizke honorarje, ki jih prejemamo kot kulturni delavci. Ne vem pa, ali je prava strategija ukinitev, vsaka nagrada ne nazadnje izpostavi neko polje delovanja. Kritiška dejavnost je v javnosti velikokrat spregledana, zato je podelitev Stritarjeve nagrade ena redkih priložnosti, ko se spregovori tudi o refleksiji refleksije. Razmisliti bi torej morali, kako pridobiti trajno, stabilnejše financiranje, ki ni nujno vezano na sponzorstva. Jaz trenutno aktivno iščem mecena.
