Odločitev nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki je potrdil 250 milijonov evrov vredno prodajo Nove KBM ameriškemu skladu zasebnega kapitala Apollo Global Management in Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD), je razburila duhove v vladajoči koaliciji. Hkrati bi lahko nakup Nove KBM pomenil začetek investicijskega pohoda Američanov v Sloveniji.

Po naših informacijah nadzorniki SDH o prodaji niso odločili soglasno. Posel naj bi podprli štirje člani, med njimi le dva predstavnika države: predsednik Samo Lozej in Nives Cesar. Oba sta bila v nadzorni svet leta 2013 imenovana še iz kvote Pozitivne Slovenije (PS). Prodaji so nasprotovali trije člani: poleg enega od predstavnikov zaposlenih še Stane Seničar in Roman Dobnikar, ki sta bila v nadzorni svet SDH postavljena iz kvote DeSUS in SD. Prav v teh strankah so že pred včerajšnjim popoldanskim vrhom koalicije, na katerem so govorili tudi o NKBM, prihajali signali nezadovoljstva nad prodajo, najbolj z doseženo ceno. V SD so bili nezadovoljni tudi z dejstvom, da o prodaji odloča sestava nadzornega sveta v odhajanju, saj že poteka postopek izbire novih članov. Podobno so o prodaji menili včeraj v opoziciji. »Kako bomo Slovencem pojasnili, da smo pred kratkim v to banko dali 800 milijonov evrov, prodajamo pa jo za 250 milijonov?« je dejala predsednica ZaAB Alenka Bratušek, sicer nekdanja članica nadzornega sveta NKBM. Prav tako so bili nad ceno razočarani v Združeni levici.

Kako nizka je cena za NKBM

Knjigovodska vrednost NKBM je konec letošnjega marca znašala 640 milijonov evrov. SDH je torej iztržil ceno, ki je enaka 0,4-kratniku knjigovodske vrednosti. Po tem kriteriju se vrednost, po kateri bo prodana NKBM, uvršča na samo dno vrednotenj bank v območju evra in (jugo)vzhodni Evropi. Ocenjena vrednost belgijske KBC, nekdanje solastnice NLB, ki se je leta 2009 znašla v postopku prestrukturiranja pred evropsko komisijo, tako znaša približno 1,63-kratnik njene knjigovodske vrednosti. Tudi vrednosti dveh najpomembnejših avstrijskih bank – Raiffeisen Bank in Erste – se po podatkih Bloomberga gibljeta v intervalu med knjigovodsko vrednostjo in njenim 0,5-kratnikom. Primerljive banke v vzhodni in jugovzhodni Evropi kotirajo po vrednosti med 0,7- in 1,5-kratnikom knjigovodske vrednosti.

Med pomembnejšimi evropskimi bankami je po tem kriteriju manj kot NKBM vredna le še italijanska Banca Monte Dei Paschi Siena, ki je ocenjena na 0,34-kratnik knjigovodske vrednosti. Gre sicer za banko, ki že več let velja za bolnika italijanskega bančnega sistema. Oktobra lani je padla na obremenitvenih testih Evropske centralne banke (ECB), ki ji je – v nasprotju z NLB in NKBM – naložila dodatno dokapitalizacijo v višini dveh milijard ameriških dolarjev, banka pa je po treh letih izgub šele v prvem trimesečju letošnjega leta ustvarila skromen dobiček (72 milijonov evrov). Njena zahtevana kapitalska ustreznost znaša 14,3 odstotka, kar je skoraj enkrat manj od dejanskega prvovrstnega kapitala NKBM.

Zakaj je posel z NKBM dober za Američane

Pri tem velja opozoriti še na dva podatka. Prvič, da je Apollo kupil vse delnice banke, kar pomeni, da je v ceno vračunal tudi prevzemno premijo. In drugič, da bo cena, ki jo bo iztržil za NKBM, za SDH referenčna tudi za druge prodaje bank v Sloveniji. Če bi se recimo država 75 odstotkov njenih delnic v NLB (25 odstotkov naj bi obdržala v svoji lasti) odločila prodati po vrednosti, enaki tisti, ki jo bo dobila za NKBM, bi za tričetrtinski delež naše največje banke iztržila približno 358 milijonov evrov. Ta denar bi dobila za večinski paket delnic banke, v katero je konec leta 2013 vložila 1,55 milijarde evrov kapitala. Knjigovodska vrednost delnice NLB je konec marca znašala dobrih 61 evrov.

Ni težko sklepati, da je prav nizka cena ob državnih jamstvih razlog, zaradi katerega si v Apollu z NKBM obetajo dober posel. Jasno je, da Apollo ni strateški, ampak finančni lastnik banke, ki jo bo čez nekaj let preprodal. Že na kratek rok bi lahko Američani z več manevri na račun države ustvarili dobiček. Poudariti namreč velja, da bodo za 250 milijonov evrov kupili banko, v katero je država konec leta 2013 vložila 870 milijonov evrov kapitala. Po odločbi Banke Slovenije mora minimalna višina najkakovostnejšega kapitala (Core Tier 1) znašati 16 odstotkov. To vsaj v teoriji pomeni, da bi si lahko novi lastnik – če bi mu to dovolila Banka Slovenija – izplačal presežek tega kapitala, ki ga je trenutno za več kot dvesto milijonov evrov. Spet druga poslovna priložnost za Apollo se skriva v slabih posojilih, ki so po sanaciji bank ostala v portfelju NKBM ali pa so v zadnjih dveh letih nastala na novo. Te bi lahko Američani, specializirani prav za upravljanje slabih terjatev, po zelo nizki ceni prenesli na katerega od svojih skladov, ki bi jih po tem preprodal po precej višji ceni in sam namesto banke z njimi ustvaril tudi dobiček.

Le začetek Apollovega pohoda?

V Apollu in Evropski banki za obnovo in razvoj, ki bo postala lastnica dvajsetih odstotkov NKBM (z Američani povezani skladi bodo obvladovali osemdeset odstotkov banke), so ob nakupu poudarili, da NKBM »vidijo kot močno in na trgu vodilno banko«. Ta cilj bodo Američani, ki nameravajo v lastništvu banke ostati od pet do deset let, težko uresničili zgolj z organsko rastjo. NKBM namreč v Sloveniji na področju kreditiranja prebivalstva in bilančne vsote dosega približno desetodstotni tržni delež, s čimer krepko zaostaja za NLB. Viri blizu obeh kupcev tako že včeraj niso izključili možnosti, da se bodo Američani, ki so z nakupom NKBM dobili vstopnico za slovenski trg, že v prihodnjih mesecih ozrli tudi po drugih priložnostih na dinamičnem domačem bančnem trgu. Kot je znano, se s trga umika avstrijski Raiffeisen, Sava je začela zbirati nezavezujoče ponudbe za svoj, skoraj polovičen lastniški delež v Gorenjski banki, država pa se je zavezala tudi k prodaji združene Abanke in Banke Celje, sicer šele do leta 2019.

»Postopek je bil voden v zelo zahtevnih razmerah velike ponudbe bank v EU, hkrati pa se je država zavezala, da bo NKBM prodala najpozneje do leta 2016,« je včeraj dejal Matej Pirc, predsednik uprave SDH, ki je prodajo banke zapečatil tik pred referendumom v Grčiji. Še vedno ni natančno jasno, kolikšna je skupna vrednost jamstev, ki jih je ob prodaji dala država za morebitne obveznosti do delničarjev in obvezničarjev, ki jih je država razlastila ob dokapitalizaciji banke leta 2013, do Fursa, ki že več tednov preverja, kako so banke davčno obravnavale odhodke zaradi oslabitev posojil, in za morebitne okostnjake, ki bi novemu lastniku padli iz omar pri lizinških poslih na Hrvaškem. Jasno pa je, da bi ta lahko »pojedla« večino kupnine. Prav tako ni znano, ali, kdo in kdaj bo od NKBM odkupil srbsko KBM Bank. Ponudbo zanjo, vredno okrog štiri milijonov evrov, naj bi po naših informacijah v imenu več tamkajšnjih kupcev pripravljalo srbsko podjetje Link Consultancy.

Kako je potekal postopek

Začetek prodaje NKBM sega v leto 2013. Takrat je vlada premierke Alenke Bratušek določila prvi privatizacijski sveženj, seznam 15 podjetij za privatizacijo, in nanj uvrstila tudi Novo KBM. S prodajo je državni zbor soglašal čez mesec dni. Takrat poslanci in tudi državni prodajalci še niso niti slutili, da bodo banke konec leta dočakale z velikansko kapitalsko luknjo, ugotovljeno na obremenitvenih testih. V NKBM je zazijala druga največja, ki je zahtevala podržavljenje s kar 870 milijonov evrov visoko dokapitalizacijo. Z državno pomočjo je morala soglašati evropska komisija, ki se ji je država zavezala, da bo prodala Novo KBM do konca leta 2016, torej kot prvo med podržavljenimi bankami.

Za nakup NKBM je SDH povabila poslal na 99 naslovov, dobil pa je tri nezavezujoče ponudbe, neuradno so bili interesenti trije, poleg Apolla in OTP še ameriški milijarder Wilbur Ross. A ravno v času izbora interesentov, ki naj bi jih SDH povabil k oddaji zavezujočih ponudb, je spet udarilo po NKBM, tokrat zaradi obremenitvenih testov, ki jih banka ni opravila. Po neugodnem scenariju je imela kapitalski primanjkljaj v višini 31 milijonov evrov. Vse to je dodatno zavrlo prodajni postopek, saj so interesenti zahtevali nove in nove preglede bančnih bilanc in iskali morebitne še preostale okostnjake v bančnih omarah. To so spretno izkoristili potencialni kupci, saj so s tem opravičevali nižanje vrednosti svojih ponudb.

Primož Cirman, Vesna Vuković