A Black je podobno kot v Španiji, kjer Apollo že upravlja 14 milijard evrov terjatev tamkajšnje slabe banke, zgolj pobral smetano s torte, ki so jo zanj več let pekli drugi. NKBM je pač še eno poglavje zgodbe o državi, ki svojega premoženja ne upravlja, ampak ga raje prepušča plenjenju. Država v resnici nikoli ni vedela, kaj naj počne s to banko. Za načrti o štajerskem finančnem stebru so se skrivale klientelne mreže, ki so v času Matjaža Kovačiča in Janeza Janše segale do kabineta predsednika vlade. V ozadju projektov v tujini so se verižili posli, ki jih preiskujejo kriminalisti. Doma je bila banka epicenter gradbenih, tajkunskih, profesorskih in drugih omrežij jare gospode iz mesta, ki velja za največjega poraženca tranzicije. Prostora pri koritu je bilo za vse. Kovačič je menjaval gospodarje, na Dunaju je imel svoj vrtiček znan bančnik iz vrst »stare levice«, z imenovanjem Aleša Hauca pa je NKBM spet prešla v roke SDS.
Po nasedlih posojilih je šlo narobe tudi vse drugo. Najprej je Bruselj banki ob odobritvi državne pomoči zvezal roke pri kreditiranju. Pod Haucem je sledil še notranji razpad »mrtve« banke, ki je živela le še od državnih obveznic. Oktobra lani, že po tem, ko je Slovenski državni holding (SDH) začel zbirati zavezujoče ponudbe za nakup banke, je prišlo do novega šoka. NKBM je ob (ne)namerni pomoči Banke Slovenije, ki je pri sanaciji bank zapirala lastno kvadraturo kroga, spet padla na obremenitvenih testih. To ji je uspelo, čeprav je bila do vrha napolnjena s kapitalom. Potencialni kupci so takoj izkoristili priložnost in cene znižali.
Kaj kmalu je postalo jasno, da si država, že stisnjena v primež roka, ki ga je Bruselj določil za prodajo, milijarde evrov, ki jo je samo leta 2013 vložila v banko, nikoli ne bo povrnila. Kljub temu SDH postopka prodaje ni ustavil. Ravno nasprotno, prodajalcem državnega premoženja, nad katerimi je ves čas kot siva eminenca bedel Metod Dragonja, se je zgodilo enako kot pri Telekomu. Apollo, oborožen s pomočjo investicijske banke ING, ki pozna drobovje NKBM (pred leti ji je svetovala pri uvrstitvi na varšavsko borzo), je po tem, ko mu je uspelo potisniti nogo med vrata, več mesecev taktično čakal in ob koncu – da transakcija deluje okolju prijaznejše – v igro privlekel še Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD).
Končna bilanca je za državo, ki je banko dvakrat sanirala, porazna. Novemu lastniku je v zameno za drobiž, ki bo ob unovčenih jamstvih morda še dodatno skopnel, prepustila banko s kapitalsko ustreznostjo, skoraj dvakrat višjo od zahtevane. Ta bo zdaj za nameček deležna še ohlapnejše obravnave evropske komisije. Še huje je, da si je država z NKBM postavila nizko referenčno ceno tudi za druge prodaje bank. Medtem ko bo v prihodnjih letih opazovala, kako bodo Američani ustvarjali dobičke, ji bodo tudi novi milijoni za mariborsko jamo brez dna morda prihranjeni le do odločitve ustavnega sodišča o razlaščenih obvezničarjih. Karavana bo šla dalje, le da zdaj ne bodo več lajali (domači) psi, ampak volkovi – z Wall Streeta.
