Na spust po Savi je takratni sevniški župan Kristijan Janc povabil predstavnike tamkajšnjih krajevnih skupnosti, občine Krško ter lokalne politike in gospodarstvenike. Spust s kanuji, ki bi se moral končati v Brestanici, je predvideval tudi ogled del na HE Blanca. Usodnega 3. julija 2008 je v štirih kanujih in spremljevalnem gasilskem čolnu izplulo več kot 30 ljudi. Po nesreči enega od kanujev, ki se je kmalu po začetku plovbe zaletel v steber mostu na Radni, so pot nadaljevali trije. Dva sta v nasprotju z dogovorom, da se ustavijo pred blanško hidroelektrarno in jo obhodijo po brežini, zaveslala prek prelivnih polj in sledila je katastrofa. Posrkalo ju je v sifon, enega pa nato še pretrgalo na pol. Med trinajstimi žrtvami je bil tudi župan Janc, preživela je le njegova žena.

Vrsta očitkov

Policija je po končani preiskavi ovadila le Ivana Jamnika, ki je organizatorjem posodil čolne. Zaradi domnevne neprimernosti opreme so ga osumili kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, a je kasneje tožilstvo ovadbo zavrglo. Pet svojcev pokojnih pa se je odločilo za zasebno tožbo, naslovili so jo na organizatorje spusta, investitorje in izvajalce del pri gradnji HE Blanca: občino Sevnica, Holding Slovenske elektrarne, Hidroelektrarne na spodnji Savi, Infro (v nesreči sta umrla tudi dva njihova zaposlena), CGP Novo mesto, Zavarovalnico Triglav in tudi (zdaj že pokojnega) Jamnika. Tožniki, ki zahtevajo od 20.000 do 30.000 evrov odškodnine, v dveh primerih pa tudi rento, občino med drugim obtožujejo, da je dopustila plovbo, čeprav je vedela, da ta po gradbišču ni dovoljena. Izvajalcem med drugim očitajo, da so preusmerili vodo čez prelivna polja, čeprav gradnja na akumulacijskem jezeru še ni bila tako daleč, da bi se zapornice na prelivnih poljih lahko dvignile. Jamnik pa, poleg tega, da je priskrbel neprimerna plovila, sploh ni imel dovoljenja za plovbo, trdijo tožniki.

Tožbo je sodišče začelo obravnavati pred štirimi leti, opravilo je štiri glavne obravnave. Sodnica je imela precejšnje težave z iskanjem primernega izvedenca, ki bi ocenil, kako je bilo poskrbljeno za varnost na gradbišču hidroelektrarne.

Opozorilne table nefunkcionalne

Na koncu je to delo opravil dr. Brane Širok, dekan fakultete za strojništvo, ki so ga zaslišali včeraj. Spraševali so ga predvsem o očitkih tožnikov, da gradbišče ni bilo dovolj dobro zavarovano. Na primer, da ni bilo opremljeno s tablami, ki na rečni brežini opozarjajo na nevarnost, in s fizičnimi ovirami v vodi, ki bi onemogočile plovbo. Širok je povedal, da je pri izdelavi mnenja izhajal le iz zbrane dokumentacije, med drugim iz ugotovitev inšpektorjev po nesreči. Ti so ocenili, da je bilo varovanje urejeno v skladu varnostnimi načrti in takrat veljavno zakonodajo. Na vseh dotokih do struge so bile postavljene gradbene mreže, a so jih nesrečneži odmaknili, da so prišli mimo. Opozorilnih tabel ni bilo – danes, ko elektrarna deluje, so sicer nameščene, a so po Širokovem mnenju nefunkcionalne. Iz vode namreč ni mogoče razbrati, na kaj opozarjajo. V vodi ni bilo nobenih fizičnih ovir. »Boje, na primer, bi lahko opozarjale na nevarnost. A Sava je alpska reka, gladina zelo niha, prav tako prinese številne naplavine, ki bi boje trgale. Na slovenskih vodotokih takih boj ni, sicer pa zakonodaja tega tudi ne zahteva,« je še povedal izvedenec.

Na vprašanje zastopnice tožnikov Špele Semrajc iz odvetniške pisarne Mateje Končan Verstovšek, ali je strokovnjak za varovanje, je odvrnil, da ne. Kot je dejal, se na to bolje spoznajo izvedenci s področja varstva pri delu in gradbeništva. Semrajčeva je zato predlagala, da naj primer preuči še kak izvedenec s tega področja, a ji Mohoričeva ni ugodila in je dokazni postopek zaključila.