Srbsko vinarstvo je moderno, a premalo povezano z zemljo, trto in kletjo

Temet v Jagodinskem vinogorju

Okoli deset kilometrov bolj ali manj neurejene ceste proti okoliškim gričkom je treba prevoziti, da pridete med vinograde. Nekaj bližje mestu je res stara jagodinska zadružna klet, ki je v vmesnem času zamenjala lastnike, a naša ekipa se je po priporočilih strokovnjakov kljub vsemu odpeljala v bolj neobljudeno pokrajino proti Šumadiji. Natančneje v Lozovik do ene najmodernejših in tudi arhitekturno zelo urejenih vinskih kleti, k Temetu, ki ga ne gre zamenjati z avstrijskim štajerskim vinarjem Tementom – tudi ta ima namreč podobno vesoljsko urejeno klet.

Lastnika Nebojše Aleksića ni bilo v kleti. Menda se je mudil na dopustu, pa tudi sicer gre bolj za poslovneža kot za klasičnega vinarja, kot smo jih vajeni pri nas. Aleksić je namreč srbski ekonomist. V vino se je zaljubil, ko je bil v Parizu, in je privrženec modernih smernic v vinarstvu. In natančnih geometrijskih oblik, ki so očitne tako v orjaški novi kleti kot na etiketah njegovih steklenic. Za gradnjo kleti in saditev trte v težko dostopnih krajih se je odločil (ob subvenciji države) šele pred nekaj leti, in če smo prav razumeli, še vedno živi v Beogradu.

Verjamejo v domače sorte

Vina Temet so na trgu približno štiri leta, trenutno na leto napolnijo okoli 80.000 steklenic. A v veliki kleti, kjer kraljujejo sodi iz ameriškega in francoskega hrasta (ne slavonskega), je prostora vsaj še za enkrat toliko vina. Miljana, zadolžena za sprejem novinarjev, nam je povedala, da bodo gradili počasi. V zgornjem delu, kjer nam je natočila suhi rose, naj bi nastala velika restavracija s fantastičnim pogledom na vinograde in veličastno fontano, ki že škropi v vroče dni. »Večino vina prodamo v Srbiji, nekaj v države nekdanje Jugoslavije, na Nizozemsko, v Belgijo in še nekaj malega v Nemčijo.«

Pri Temetu so se odločili za filozofijo pridelave lokalnih vinskih sort – ob klasičnih imajo med rdečimi vini tudi prokupac, pri belih pa tamjaniko, smederovko in moravo –, ki jih skupaj mešajo v belo zvrst tri morave. Ob Njegoševem pršutu smo poskusili požirek Temetovega prijaznega rozeja (shiraz in cabernet) in le požirek več konkretnejšega sivega pinota. Morali smo naprej in želeli smo ostati trezni, čeprav ni v Srbiji policija do pivcev niti približno tako okrutna kot pri nas.

Oče veselega martina v novih časih

Gazdinstvo Cilić je sosednja vinska klet. Prav tako moderna kot Temetova, čeprav je nastala nekaj let prej, leta 2008. Pri vratih nas je pričakal Milorad (za prijatelje Miša) Cilić, ki se je takoj pohvalil, da v njegovi družini vino prideluje že osma generacija. Legenda pravi, da je ravno njegov oče Zoran, enolog iz Navipa in svetovalec Slovenijavina, tisti, ki si je izmislil klasični recept za nekoč tako popularno vino veseli martin: »Pri nas smo vinu rekli jagodinska ružica. Šlo je za mešanico prokupca, smederevke, plovdine in modre frankinje. Na leto so prodali šest milijonov litrov,« razlaga Miša Cilić, ki je v vinskem poslu več kot petnajst let. Med drugim projektira moderne vinske kleti, študiral je v Burgundiji in ZDA, delal pa je po vsem svetu. Z razliko od soseda Temeta je Cilić prepričan, da je treba na terenih nad Jagodino saditi močne mednarodne sorte; sauvignon, cabernet sauvignon, cabernet franc, petit verdot… »Najprej se moramo prebiti z znanimi sortami, šele potem bomo lahko ponujali avtohtone. Prosim vas, kdo pa sploh naroči plavac mali v Londonu ali graševino v Parizu?« se sprašuje Cilić, ki na leto ponudi trgu približno 50.000 steklenic vina. Cilićeva pridelava je, čeprav v Srbiji ni tako strogih zahtev kot na zahodu, povsem ekološka, brez herbicidov. V kleti imajo pet različnih vin. Vsaj v Sloveniji, kamor edino gredo njihova vina – ob Belgiji in seveda Srbiji – pa najbolj cenijo sauvignon z imenom fume blanc, ki zori v francoskem ali srbskem hrastu. »Les in vino gresta skupaj,« je prepričan Cilić, ki ob svojih rozeju, rdeči in beli zvrsti onix, klasični rdeči zvrsti in sauvignonu v Srbiji najbolj izpostavlja vina iz kleti Radovanović, še posebej njegov najboljši chardonnay. Bo že držalo, če tako pravi edini vinar iz Srbije, čigar vino je mogoče dobiti tudi v slovenskih gostilnah in vinotekah.

Zvonko Bogdan kot zaščitni znak

Na potovanju po nekoč največji jugoslovanski republiki smo ob Tementu in Ciliću naleteli še na povsem korektna vina iz kleti Aleksandrović, nič slabša niso že omenjena iz kleti Radovanović, nas pa je pot peljala bolj proti severu, povsem na madžarsko mejo. V kraju Palić vse stavijo na turizem. Imajo jezero, ki je nekajkrat večje od Bohinjskega, okoli jezera pa velike vile z začetka prejšnjega stoletja, ki so jih v zadnjih letih prenovili v majhne, simpatične in poceni hotele. V tem delu Vojvodine, v severni Bački, je veliko vina, v zadnjem času pa je za spektakel poskrbela gradnja vinske kleti Zvonka Bogdana, najpopularnejšega pevca starogradskih pesmi.

A orjaška stavba, bolj graščina kot vinska klet, ki so jo postavili sredi obsežnih vinogradov, z Zvonkom Bogdanom (Ko te ima, taj te nema, Fijaker stari, Hej salaši na severu Bačke, Osam tamburaša s Petrovaradina…), ki je posodil ime, nima veliko skupnega. Bogdan menda vina sploh ne pije, natančno brskanje po spletnih medijih pa kot lastnika izvrže poslovneža Lajoša Čakanja. Ta ima v bližnji Subotici veliko poslov, mediji pa o njem nimajo vedno lepih besed.

V kleti smo se najavili kot turisti in podobno kot pri Temetu (torej drugače kot v Sloveniji) nas je po marmornih poteh nove graščine, po manjšem muzeju in po kleti, vodila mlada strokovnjakinja za odnose z javnostmi. Za okoli deset evrov na osebo smo dobili pet degustacijskih meric vina in zgodbo o sedemnajstih hektarih vinogradov. 

Nad vini bedi francoski enolog

Na leto se v kleti, ki je bila zgrajena leta 2008, zgodi četrt milijona steklenic vina, ki jih vse po vrsti opremijo z likovnimi deli vojvodinskega nadrealista Eugena Kočiša. Pravzaprav je vinska klet Zvonka Bogdana odkupila od njega vse, kar bo naslikal do svoje smrti. Vina, ki jih sicer pridelujejo v okoliških vinogradih, so zelo pitna, pri nas bi rekli tehnična, kar seveda ne moti. Bolj se zdi izguba časa in prostora, da zgradba ob vsej kvadraturi nima gostinskega (in morda hotelskega) dela in da tako rekoč sameva – kar naj bi se v prihodnosti spremenilo. Imajo pa francoskega enologa, ki vsake toliko časa pride pogledat, ali so vina Zvonka Bogdana v pravi formi. Konec koncev so vložki veliki, saj naj bi jim madžarska vlada v okviru programa za pomoč svojim ljudem v tujini namenila kar pet milijonov evrov. A kot rečeno, vina, ki jih podpisal slavni pevec, so pitna in ne predraga; beli pinot je po osem evrov, polsladki roze, ne zelo drugačen od slovenske Batičeve uspešnice, pa samo šest evrov. A kljub nekaterim lepim vinom, ki jih ponuja obiskana trojica, lahko rečemo, da srbski vinarji potrebujejo še nekaj časa, predvsem pa več neposredne povezanosti lastnikov z zemljo, trto in kletjo.