Čeprav je morda najmočnejša v kiparstvu, se je Bezjakova publiki priljubila z vezeninami. Te nastajajo v domači Gornji Radgoni tako, da pri njih sodeluje ženski del družine. Umetnica na prt ali rjuho nariše risbo, nato mati izveze določene predele, teta pa napiše besedilo. Izvezena Napihljivka iz leta 2005 je bila njena prva vezenina in tudi prva prostorska postavitev, ki je z izrabo krožne oblike, lebdenja v zraku, napetosti in zaobljenosti, ustvarila prostorsko, »telesno« sliko, ki je z obliko in materialom namigovala na žensko oblačilo – ter s tem napovedovala umetničino intenzivnejše ukvarjanje s tematiko ženske identitete. Vezenine je prvič samostojno prikazala na razstavi v Murski Soboti leta 2007, ki jo je naslovila Vezenke, sicer pa se naslovi njenih razstav že nekaj časa vrtijo okoli teme intimnosti, vsaj od leta 2008, ko je v mariborski Umetnostni galeriji pripravila projekt Intimno, do Intimnega vpogleda leta 2012 v škofjeloškem Sokolskem domu in zadnje razstave Odkrivanje intime lani v Kazematah ljubljanskega gradu. Čeprav je Saša Bezjak pot začela kot slikarka, je v sebi vedno čutila prostor kot posebno kategorijo; kiparstvo je spoznala kot tisto možnost, ki ji je omogočala, da se v njem tudi izrazi.
Razstavo v Monfortu odlikuje inteligentna združitev njenih primarnih kipov in vezenin s starinskim prostorom. Obiskovalca tako presenetijo poljske postelje in nosila iz prve svetovne vojne, kjer leže čakajo ekspresivne kiparske maske bolnikov in ranjencev, pokritih z rjuho. Njihovi spačeni obrazi in bolna telesa so pretresljiv spomin na dogodke iz prve svetovne vojne, kot si je interdisciplinarno postavitev in kontekst zamislil kustos Denis Vovk. V osrednjem delu so vezenine – na različne vrste blaga poslikane risbe z dodatkom vezenja in raznih tekočin, s kljukicami pripete na žice kakor perilo, sledijo vzporednim tramovom Monforta. Izstopajo samokritični in humorni avtoportreti, avtomatične risbe so morda premalo domišljene, kompleksnejše podobe pa so avtobiografski dokumenti upov, sanj in konfliktov. Ta dela so nesramno intimna z vključevanjem izločkov, a tudi poetično senzibilna z divjim prelivanjem barv kot tudi kompleksno konceptualna v interpretaciji človeških odnosov. In predvsem avtentična, ker prihajajo iz življenja in doživljanja preteklih umetnin. Tako Breugel (2015) ni le posnetek prizora flamske vasice s krajino iz 17. stoletja, z zamrznjenim jezerom in drsalci, temveč je intimno čutno beleženje spomina na znamenito sliko: poetično, prvinsko, čvrsto in prepričljivo. V zadnjem delu se nam umetnica predstavlja še z ekspresivnimi kipi, kjer najmočneje deluje dubuffetovski g. Teraco (2012). Narejen je iz teraca, cenenega kamna za terase; plešasti, spačeni in žalostni mož s kamni v očeh, obarvan na lesenem podstavku, deluje kot karikatura samega sebe.
Delo Saše Bezjak v Monfortu še pridobi avtentičnost izraza, ki je danes med umetniki vse bolj redka. V njeni sleherni gesti se odražata iskrenost in intimna odprtost umetnice, pred katero je še bogata prihodnost. Zaradi umetničine neprikrite izpovedne zgoščenosti in mojstrskega obvladovanja tehnik, natančnega poznavanja zgodovine umetnosti in prepoznavnega minimalističnega sloga, ki ga nekoliko zamegli gostobesednost kustosove predstavitve, je razstava več kot vredna ogleda.