Začetki zidave tega poslopja segajo v leto 1930. Najprej je bilo to lično oblikovano zidovje namenjeno hotelirstvu. Takratna lastnica Franja Perovšek si je leta 1935 domislila, da bi na tej lokaciji deloval hotel Sava, a zaradi takšnih in drugačnih denarnoupniških poslov do tega nikdar ne pride, saj gospa v času krize vse skupaj proda Jožetu Gradu iz Beričevega (pisalo se je leto 1940; v Beričevem ima tistihdob Jožetov oče Ivan že gostilno in vinsko trgovino). Jože se poroči s Francko Pirih iz Podbrezij in v zakonu na svet privekata dva otroka, Meta in Jože ml. (oba rojena v petdesetih letih prejšnjega stoletja). V času druge svetovne vojne zakonca odženejo v taborišče pri Münchnu, poslopje pa zasedejo nemški poštarji. Po vojni se vrneta in doživita »ta drugo osvoboditev«, kot se rad pošali njun sin Jože ml., saj jima vse poberejo (nacionalizacija). Pustijo jima le eno sobo s souporabo kopalnice in kuhinje. V gostilni prostor za delovanje najde šivalnica, bivanjsko pravico pa z ustreznim dekretom dobi tudi pet družin. Oče Jože se zaposli v sodarski zadrugi in z ženo sta vztrajna, da le malokdo tako, in počasi nekako izposlujeta, da začneta pripravljati malice za zaposlene v omenjeni zadrugi. Leta počasi teko in ko pride leto 1953, zakoncema vendarle uspe pri oblasteh izposlovati dovoljenje za ponovno odprtje gostilne.
Donedavni gospodar Jože ml. se spomni, kako je njegov ata pripovedoval, da je bila gostilna furmanska in da so furmane iz bližnje soseščine, ki so mivko iz Save prevažali, v poznih večernih urah (rahlo do pretežno okajene) kar na voz posadili, pognali konjička, pa je ta že sam našel pot domov! Pa tudi prigoda Baharjevega Franceta (s pravim imenom France Jama) iz Šentvida ni za v pozabo: se je dogodilo, da so oblasti spet nek dekret na svetlo dale, češ da je po glavnih cestah prepovedan promet z vprežnimi vozovi. Pa se vrli France ni dal ugnati in je svojega konja zadaj za voz privezal, on pa se je, pravcati orjak od možakarja, kar sam v voz vpregel in ko ga je videl policijski komandir Zadnik in ga pobaral, če ni videl znaka, da je promet za vprežne vozove prepovedan, mu je brihtni France mirno odgovoril: »Ja, to se pa kr z unim uzadi zmen!« Pa je voz še bolj mirno naprej vlekel.
Prej omenjene družine se počasi izselijo (zadnja šele leta 1977), zakonca pa se z vso mogočo vnemo lotita obnove gostilničarske tradicije. Mama Francka je v kuhinji nepogrešljiva, oče Jože pa v gostilni in stvari tečejo kot namazane. Njun sin Jože ml. že od rane mladosti pomaga pri vsem, kar je v gostilni potrebno, in se leta 1982 poroči in pomaga na svet spraviti hčerko Ano in sinove Miho, Jožeta in Matijo. Spominja se, kako je hrano, ki je je bilo pripravljene preveč, ob koncu dne raznašal sosedom, da ne bi šla v nič. Čeprav si želi v uk za mehanika, upoštevajoč in spoštujoč željo staršev pristane na gostinski šoli, ki jo tudi konča, potem pa izobraževanje nadaljuje še v hotelski šoli v Ljubljani. Uspešno, kakopak! Po končanem služenju vojaškega roka leta 1973 prevzame vodenje gostilne. Loti se obnove, največja posebnost pa je obnova starih, za gostilno nekega že minulega časa tako značilnih lesenih stolov, ki jih razstavi in na novo sestavi mizarski mojster Jože Šimenc iz Tuhinjske doline, a osnovni gabariti lokala ostanejo nespremenjeni.
Gostilno so od nekdaj radi obiskovali najrazličnejši ljudje najrazličnejših poklicnih profilov. Pokojni sloviti novinarski mag Jože Hudeček je bil reden gost, prav tako (na žalost tudi že pokojna) operni basist Ferdinand Radovan in izvrstni arhitekt ter fenomenalni gurman Janez Žan, pa (spet na žalost tudi že pokojna) neponovljivo fascinantna igralka in pesnica Mila Kačičeva, pa (mati mila, saj so že vsi res pokojni!) olimpionik Leon Štukelj, še dandanašnji pa prav ta gostilniški hram s svojo družino prav rada obišče še ena izvrstna slovenska igralka, Ivanka Mežanova, ki vedno poudari, da »semkaj pridem, kot bi prišla domov«.
Gradovi vas ne bodo pustili ne lačnih, še manj pa žejnih. Domači narezek, bikovi prašniki, možgani (kulinarični posebnosti, ki sta danes prava redkost!), pa vampi in obare, pa juhe, žabji kraki, zrezki vseh vrst, pečenke, pohan piščanec, postrvi, kalamari, v času kolin pa še čisto vse, kar si lačni želodčki poželijo, vključno z matevžem in ocvirki, pa solate, sveže in slastne, pa domač čokoladni biskvit z vaniljevo »filo«, posut z orehi, pa palačinke, tudi z vinskim šodojem (še ena kulinarična redkost!) se dobijo, pa njihovi fenomenalni krhko krhki flancati, pa še in še bi lahko našteval. Zalivanje vsega navedenega je obvezno, no, skorajda obvezno, in izbira »zalivalskih dobrin« je več kot pestra.
Mladi trije fantje, Jožeta ml. sinovi, so združili moči in prevzeli gostilno v upravljanje. Ponos očetov, ti trije junaki, so več kot trdno zagotovilo, da se bo pri Gradu še dolgo jedlo vrhunsko domače in pilo tudi, kar po domače. Ja, prav domačnost je še eden v množici kakovostnih presežkov te stare gostilne, kjer je bilo tudi petje vedno doma in vedno tudi več kot zaželeno, saj pri njih še kako velja tisti rek, da »kdor poje, slabo ne misli«. Bodite zdravi, vsega globokega spoštovanja vredni gostilničarji Gradovi!
