Rad delam z otroki. Še posebno zato, da dam nekaj nazaj. Kamp imamo drugo leto in smo ponosni, ker nam gre dobro. Kaj bo po koncu kariere, bomo videli. Načrtov še nimam.
Pravkar ste končali tekmo, na kateri ste bili sodnik. Ste raje sodnik ali trener?Najraje igram. Sodnik sem zato, ker name niso jezni, če dosodim prekršek.
Vi ste radi odgovarjali sodnikom, ko ste bili v teh letih?Dobival sem tudi tehnične napake. Bil sem zelo temperamenten. Vedno sem hotel zmagati. Ob kakšni sodniški odločitvi včasih bučno reagiraš, čez leta pa ugotoviš, da to ni dobro.
Po svetovnem prvenstvu ste rekli, da ste naredili napako, ker je bilo pred turnirjem v Španiji v vaših izjavah zaznati dvome. Se boste tega pred letošnjim evropskim prvenstvom držali, če boste igrali?Povedal bom, kaj je naš cilj. Če bomo imeli ekipo za kolajno, bom to povedal. Če je ne bomo imeli, prav tako. Ne vem, zakaj bi povečeval pritisk na nas, če vsi vemo, da nimamo ekipe za kolajno. Vedno sem povedal, kar sem čutil, kar je bilo realno. Zavedati se moramo, da ta ekipa ni več zlata generacija. Verjamem pa, da je tudi ta ekipa zmožna narediti dober rezultat. Malo težje, ampak zakaj ne. Z nekaj sreče, s samozavestjo in ekipnim delom se lahko daleč pride.
Selektor Jure Zdovc je postavil visoke cilje, najmanj šesto mesto oziroma uvrstitev na olimpijske igre z željo po kolajni. Kaj vi mislite o tem?Dobro je, da ima Jure visoke cilje. Vsi si želimo priti med prvih šest, za kolajno pa bo treba imeti precej sreče in preteči bo moralo veliko znoja. Nekajkrat nam ni uspelo, vedno smo zatajili na zadnji stopnički, tudi zato sem v izjavah previden. Nehvaležno je že na začetku govoriti o rezultatih, kajti igralci se še niso zbrali. Ni bilo še uvodnega treninga, da bi videli, kakšna bo kemija v ekipi.
Verjetno je od sestave ekipe odvisno, kaj ji bolj prija – visoki cilji in s tem več pritiska ali nižji z manj pritiska.Jureta dobro poznam, ima zelo visoke cilje. To je dobro, ravno ker so zato igralci bolj motivirani. Da se že od prvega dneva priprav ve, kakšen je cilj. To psihično vpliva na igralca. Za ene je to breme, druge spodbuda.
Je bilo to lani za vas pritisk ali spodbuda?Spodbuda. Vsak izziv je zame spodbuda. Eni so malo lažji, drugi malo težji, nikoli pa se nisem bal. Če sem vodja ekipe in če ne bomo dosegli dobrega rezultata, sem prvi, ki bom prevzel krivdo.
Torej nimate težav s sprejemanjem odgovornosti?Kritike sprejmem. Če se z njimi ne strinjam, jih obdržim v glavi in še bolj treniram, da bi dokazal, da se motijo. Če pa vem, da imajo prav, z veseljem to sprejmem in skušam na treningu napake odpraviti.
Se je vaš odnos z Zdovcem skozi leta spreminjal?Ja. Kot trener se je spremenil. Ko sem prvič sodeloval z njim, sem bil star 21 let, zdaj jih imam 29. Zdaj drugače gledam na košarko. Oba sva se naučila novih stvari, imava zelo dobro komunikacijo. Zelo dobro vodi tekme, vseskozi vliva motivacijo igralcem. Ko kaj narediš narobe, to pove, je hud. Ko narediš kaj dobrega, te zna pohvaliti.
Je pravilna ocena, da so se od začetka lanskih priprav na SP pa vse do konca vajini pogledi vse bolj zbliževali?Saj imava še vedno drugačne poglede, vsak igralec in trener jih ima. Ampak za dobro ekipe moraš najti srednjo pot. Malo mora popustiti on, malo igralci. Zelo težko si je zamisliti, da bi trener želel igrati tip košarke, za katero nima igralcev. Ravno zato se je prilagodil temu, kar imamo, mi pa smo se prav tako prilagodili njemu. Igrali smo malo drugačno obrambo kot prejšnja leta.
Gre za to, da vi zagovarjate hiter slog košarke, medtem ko ima Zdovc raje počasnejšo košarko, ki temelji na trdni obrambi.Ja. Saj smo igrali hitro. Skozi celotne priprave je govoril, da želi hitrejšo igro. Našli smo srednjo pot.
Po evropskem prvenstvu leta 2009 na Poljskem so nekateri dvomili, ali ste bili res tako poškodovani, da niste mogli odigrati polfinalne teme s Srbijo. Kaj se je dogajalo?Imel sem natrgano vez v kolenu. Reprezentančni zdravniki so ocenili, da lahko igram. Izvide sem poslal v Phoenix, kjer so rekli, da imam natrgano vez. Za mnenje sem vprašal še tretjega, nevtralnega zdravnika, ki je mnenje zdravnikov iz Phoenixa potrdil. In sem se odločil, da ne bom igral.
Je Zdovc, ki je bil selektor tudi takrat, to razumel?Saj ni imel kaj razumeti. Na koncu igralec odloča o tem, ali bo igral. Noben trener te ne more prisiliti v to.
Bi takrat lahko na dolgi rok ogrozili svoje zdravje?Zagotovo. Če imaš natrgano vez, ne moreš igrati.
Ste bili kdaj v dilemi, ali tvegati toliko, da bi lahko ogrozili svoje zdravje?Poškodbe so različne, zato je težko reči. Če imam zvit gleženj, kot sem ga imel v Phoenixu, in mi zdravnik pove, da se stanje ne bo poslabšalo, potem seveda lahko igraš. Če imaš natrgano križno vez in obstaja velika verjetnost, da se pretrga, kar bi te od košarke oddaljilo za pol leta ali eno leto, pa seveda ne bi tvegal.
Na eni strani ste pod pritiskom kluba, na drugi pod pritiskom navijačev, na koncu pa se morate odločiti sami.Pritiska navijačev ne čutiš. Na koncu igraš sam. Njim ni všeč, če kdo ne igra, a nimajo vpogleda v celotno zgodbo. Kakor je rekel Jure Zdovc: Nikogar ni treba siliti.
Vas ni treba siliti?Ne. Če bo mogoče, bom vedno igral. Vedno sem se odzval povabilu selektorja. Letos pa je, kakor je.
Kaj je za vas opravičljiv razlog, da se košarkar ne odzove vabilu v reprezentanco?Ne gledam tako na to. Zakaj bi nekoga silili, če se mu ne ljubi igrati? Odloči se sam, saj navijači ne morejo odločati o njegovi karieri. Na koncu tudi sam nosi posledice.
Ampak, ali nima uspešen športnik, ki je zvezdnik v tujini in tam dobro zasluži, etično obvezo, da svojemu okolju vrne s prostovoljnim delom, kot je igranje za reprezentanco?Kaj pa, če bi se košarkar v reprezentančnem dresu poškodoval in bi moral končati kariero? Bi mu Slovenija pomagala? Bi mu navijači pomagali? Treba je gledati s tega vidika. Vsi so pametni, ko nekdo ne igra za Slovenijo. Če bi se kaj zgodilo, pa bi ostal sam.
Obstaja tudi zavarovanje.Ja, ampak kakšno? Ne dobiš celotne pogodbe. Zelo težko je razložiti te stvari. Navijači gledajo z enega vidika, košarkarji z drugega. Konec koncev je to naša služba. Če se poškoduješ, se lahko zgodi, da končaš službo, od katere živi tvoja družina. Medtem ko od slovenske reprezentance ničesar ne dobiš. Člani drugih reprezentanc dobijo, mi ne.
Zakaj potem niste nikoli zavrnili vabila v reprezentanco?Ker imam rad košarko. Poznam svoje telo. Če igram za reprezentanco, že mesec in pol pred začetkom priprav treniram. Okrepim vse mišice, da čim bolj zmanjšam možnosti za poškodbo. Zato se počutim samozavestnega, dobro pripravljenega in potem ni bojazni. So pa tudi drugačna razmišljanja od mojega.
Ampak če se nekomu ne ljubi igrati, to ni športno razmišljanje.Drži. Toda vsak je svoj človek. Tudi če se kakšnemu košarkarju ne ljubi igrati, ga razumem. Prisežem. Bolje, da pove po resnici in ne pride, kot da se mu ne ljubi, a vseeno pride.
Koliko možnosti je, da bi letos igrali na evropskem prvenstvu?Ne vem. To narekuje otrok. Če se bo kaj prej rodil in če bo žena rodila v Sloveniji, potem obstaja možnost. Kot kaže zdaj, je vse redu in bomo šli v Ameriko. Je pa še 15 dni časa. Težko rečem, koliko je možnosti.
Če se vrneva nazaj: je to opravičljiv razlog?Ne vem. Za mene je. Kaj si mislijo navijači, če povem po pravici, pa me niti ne zanima. Gre za mojo osebno stvar.
Pred vami je podpis največje pogodbe v karieri. Govori se o ogromnih zneskih. Vas obremenjuje, ker se toliko govori o vašem zaslužku?Malo je moteče. A konec koncev sem tega že vajen, kajti v NBA so vsi zaslužki javni. Tega ne morem spremeniti. Vem le, da sem trdo delal, da sem prišel do tega. Sem v odličnem položaju zase in svojo družino. Če povem po resnici, pa kadar sem v Ameriki, medijev ne spremljam veliko. Nimam časa. Počivam in pogledam kakšen film, časopisov ne berem.
Ste kot nalašč za vprašanje, kakšna je razlika med ameriškim in slovenskim svetom.Slovenski svet je bolj iskren. Je pa tudi bolj... Kako bi rekel... Če ne igraš za reprezentanco, te takoj pribijejo na križ. Američani so zelo odprti, ampak ne bi rekel ravno neiskreni, temveč ne veš, ali je to, kar ti nekdo reče, res. Ali bo držal obljubo.
Vsakdo vas vpraša, kako ste, pa ne veste, ali ga res zanima za vaše počutje?Točno tako. V Sloveniji ljudje svojih resničnih čustev ne skrivajo, že z obraza jih je mogoče prebrati. V Ameriki pa je pomembno le, da je vse lepo.
Pred dnevi je bil dan državnosti. Morda ste kot uspešen športnik pravi naslov za vprašanje, ali je pri nas res tako slabo?Plače so nizke, davki so visoki, cene se višajo. Ravno zato vse stoji. Pozitivno pa je, da imamo super državo, vse imamo na majhnem prostoru. Smo delaven narod, a nimamo vodij, ki bi ustvarjali projekt in z njimi delovna mesta.
Bi izbrali življenje v Sloveniji ali ZDA?V Sloveniji. To možnost imam, kajti finančno sem preskrbljen. V ZDA bi ostal le zaradi otrok. Tam so nekatere stvari, na primer šola, bolj urejene.
Česa ste se naučili na lanskem svetovnem prvenstvu?Da včasih tudi, če imaš vse v svojih rokah in si preveč pošten, ne prideš dobro skozi.
Katero pot je bolje izbrati?Hja, lahko si nepošten in osvojiš kolajno ali pa pošten in zasedeš osmo mesto (smeh). O tem je zelo težko govoriti... Ampak če kolajno osvojiš s pomočjo igric, ti v podzavesti ostane, da to ni to.
Ne bi mogli biti mirni, če bi namerno izgubili in nato osvojili kolajno?Kaj pa vem. Na koncu karma naredi svoje. Avstralci so to storili, pa so potem izgubili s Turki.
Kaj ni odlično sporočilo za mlade košarkarje, ki pravkar igrajo za vašim hrbtom, da je bolje na pošten način izgubiti kot na nepošten zmagati?Ja, tako je. Če si pošten, ne prideš vedno dobro skozi v življenju, a tako pač je.
