»Dars očitno ločilne pasove na avtocestah še vedno škropi s strupi, da jim ni treba kositi trave. Grozno! Česa okolju tako nesprejemljivega in voznikom neprijaznega ne vidiš nikjer na tujih avtocestah. Marsikje na ločilnih pasovih raste zelenje; v Dalmaciji ponekod rožmarin in oleandri, razne grmovnice imajo zasajene tudi v Italiji, Grčiji in Franciji. Četudi bi rasla samo trava, bi bilo to za okolje veliko prijazneje, bolj zdravo in preventivno. Ker pas ni poraščen, namreč ponoči voznika zaslepijo luči nasproti vozečega vozila,« nas je opozorila bralka, ki se je pred dnevi peljala po primorski avtocesti in v bližini počivališča Ravbarkomanda posnela objavljeno fotografijo.
Dars: Avtocesta ni park
Pri Darsu pojasnjujejo, da je ločilni pas praviloma obdelan enako ali podobno kot površine na obeh straneh avtoceste v posameznem prečnem profilu: »Na tej lokaciji (pri Ravbarkomandi, op. p.) je podlaga kamnita in dobro propustna za vodo, zato bi bilo vzdrževanje urejenega zelenega nasada negospodarno. Prodnati teren je hkrati dobra podlaga za rast vseh vrst plevela in invazivnih rastlin, denimo ambrozije in japonskega dresnika, ki ju zatiramo s priporočenimi fitofarmacevtskimi sredstvi. Od tod barva osušenega rastlinja.« Pri upravljavcu slovenskih avtocest dodajajo, da ta del avtoceste nikoli ni bil določen za nasaditev rastlinja, ki bi ščitilo pred slepljenjem žarometov nasproti vozečih vozil.
Na vprašanje, ali ločilnih pasov vendarle ne bi bilo smiselno ozeleniti – tudi zato, ker nas slovenska turistična organizacija na veliko promovira kot zeleno deželo – pri Darsu odgovarjajo, da je treba vsako zasaditev vzdrževati in urejati, to pa je mogoče le z zaporami prehitevalnih pasov obeh smernih vozišč, kar predstavlja veliko motnjo in dodatno oviro v prometu: »Ločilni pas fizično ločuje dve smerni vozišči zaradi varnosti prometa, njegov videz pa nima enake vloge kot parkovne površine v urbanih okoljih, od tod tudi drugačen standard in raven vzdrževanja.«
V Italiji z grmovnicami ni težav
Prometni načrtovalec Andrej Cvar ugotavlja, da usmeritve za načrtovanje avtocest in projektne naloge naročnika oblikovanju ločilnih pasov doslej niso posvečale pozornosti. Po njegovem mnenju bi bilo koristno, da na sredinski pas ne bi gledali le s tehničnoinženirskega vidika, ampak tudi kot na pomemben oblikovalski in krajinski element, ki je neprestano v vidnem polju voznika in potnikov. Cvar se tudi ne strinja, da sta zasaditev in vzdrževanje zelenja na ločilnih pasovih tako zahtevna, da ne bi mogli najti ustrezne rešitve: »Lep primer je zasaditev grmovnic na sredinskem pasu avtoceste med Palmanovo in Benetkami, le nekaj kilometrov od slovenske meje. Vzdrževanje je enostavno – z rezanjem grmovnic iz vozila, ki vozi ob ograji, hitro in brez oviranja prometa. Grmovnice so posebej izbrane, da so odporne na sol – takih je kar nekaj vrst. Grmovnice sijajno opravljajo tudi protizaslepljevalno vlogo. V Vipavski dolini bi lahko imele tudi vlogo delne zaščite pred burjo kot eden od ukrepov v 25 milijonov evrov vrednem projektu protivetrne zaščite.«
