Samo Jeranko, zdaj 25-letni Ribničan, je najprej postavil državni rekord v disciplini dinamična apnea, ko je s plavutmi preplaval kar 229 metrov. Toda finale A se mu je izmuznil le za meter, v finalu B pa ni nastopil zaradi zdravstvenih težav. Le nekaj dni kasneje je v Beogradu zablestel v disciplini statična apnea (tekmovalci potopljeni mirujejo, meri se čas od potopa do vdiha): v kvalifikacijah je s časom sedmih minut in 41 sekund med 120 tekmovalci iz 27 držav osvojil sedmo mesto, v velikem finalu pa je pod vodo zdržal kar osem minut in osem sekund ter z novim državnim rekordom osvojil bronasto kolajno.
Jeranko se je potapljal s plavutmi, še preden se je naučil plavati. Pri osmih letih je začel trenirati plavanje in v njem kljub stalnim poškodbam vztrajal dobrih deset let, poleti se je ukvarjal s podvodnim ribolovom, pri 19 letih pa je naredil začetni tečaj prostega potapljanja in nekaj tednov kasneje nastopil na prvem tekmovanju. »S prostim potapljanjem lahko vse skupaj združim: morje, globine, plavanje in šport. Prosto potapljanje je ekstremni šport, saj je telo med potopom v globino izpostavljeno ekstremnim razmeram. Potopiš se v okolje, v katerem ne moreš preživeti, a sočasno želiš ostati v njem čim dlje. Podajaš se v okolje, v katerem imaš vse stvari sam pod nadzorom, a za telo ni samoumevno, da tam zdrži,« opisuje Samo Jeranko, ki je tudi uspešen študent, absolvent fakultete za strojništvo.
Nadpovprečna pljučna kapaciteta
Pri prostem potapljanju je seveda zelo pomembna pljučna kapaciteta, Jeranko pa je na tem področju nadpovprečen, saj se lahko pohvali z rekordom kliničnega centra, ljubljanske in zagrebških fakultet. »Takrat sem 'pihnil' deset litrov, kadar koli lahko brez dodatnih tehnik dosežem v povprečju 9,75 litra, medtem ko ima človek povprečno od šest do sedem litrov pljučne kapacitete. No, obvladam pa tudi posebno tehniko dihanja, s katero sem zajel skoraj 13 litrov zraka,« pravi Jeranko, ki pa to tehniko uporablja le za tekmovanja, saj je lahko zelo nevarna. Gre za goltanje zraka, ki ga človek zajame in nato z jezikom potiska v pljuča, ker pa večina ljudi za to vajo nima dovolj razvitih dihalnih poti, lahko hitro pride do hudih poškodb.
Prosto potapljanje je lahko tudi nevaren šport, a Samo ob tem ne čuti strahu, ampak bolj vznemirjenje in strahospoštovanje. »Podajaš se v neraziskana območja, v velike globine. Strahospoštovanje mora obstajati, saj če se v določenem času ne vrneš na površino, se zadušiš. Nujno je poskrbeti za varnost: potop sicer lahko nadziraš, a vedno obstaja določen odstotek, ki ga nimaš pod nadzorom. A če se obnašaš razumno, lahko veliko narediš za varnost,« opozarja Jeranko, za katerega je najbližja in najlažje dostopna potapljaška oaza v Dahi v Egiptu s toplim morjem in koralnim grebenom z globino do 90 metrov tik ob obali. Ribničanu se je enkrat že zgodilo, da je bil predolgo pod vodo, toda ne v morju, ampak v bazenu. Takrat je na tekmovanju precenil svoje sposobnosti, ni upošteval vseh opozorilnih znakov in ni prišel iz vode pravočasno, zato je izgubil zavest.
Bahami v znamenju tragedije
Poleg SP v Beogradu se Jeranko (njegov glavni cilj letošnje sezone ostaja nastop na globinskem svetovnem prvenstvu septembra na Cipru) zelo rad spominja lanskega novembrskega tekmovanja Vertical Blue na Bahamih, ki mu mnogi simbolično pravijo kar potapljaški Wimbledon. »Tekmovanje je atraktivno, ker se dogaja na posebni lokaciji na Long Islandu, ki se imenuje modra luknja. To je naravni fenomen. Globoka je kar 204 metre, široka 30 metrov in postavljena v varno zavetje. Pogoji so perfektni, kulisa pa neverjetna,« se spominja Jeranko, ki je s plavutjo dosegel globino 107 metrov, brez nje pa 76 (gre za slovenska rekorda), v skupnem seštevku pa je osvojil tretje mesto. Tekmovanje je minilo brez nesreč, v nasprotju z letom 2013, ko se je Američan Nicholas Mevoli po vrnitvi na površje zadušil v lastni krvi, preiskava pa je pokazala, da je šlo za napako tekmovalca, ki ni upošteval opozorilnih znakov. Za lažjo predstavo, za kako velik pritisk gre pod vodo, tale podatek: na globini 100 metrov pritisk na telo znaša 11 barov, avtomobilska pnevmatika pa je napolnjena na dva.
Ker Olimpijski komite Slovenije priznava le bazenske discipline, globinskih pa ne, se mora Jeranko pri večini stvari znajti sam. »Sam si organiziram treninge in potovanja na tekme, sam iščem sponzorje, tudi za svojo spletno stran skrbim sam. Da mediji v Sloveniji dobijo informacijo s kakšnega tekmovanja, ni druge možnosti, kakor da po končani preizkušnji utrujen sedem za računalnik, napišem članek in ga pošljem medijem,« pojasnjuje Samo (na fakulteti ni mogel dobiti statusa športnika), ki del sredstev za svoje početje pridobi tudi s tečaji prostega potapljanja, saj ima status mednarodnega inštruktorja. »Ker sem študent, moram za preživetje in šport seveda početi še druge stvari. Športu se skušam posvečati profesionalno, kolikor je to pač mogoče, a od tega ne morem živeti. Lahko bi rekel, da sem profesionalni volonter. A želim si, da bi potapljanje na vdih ostalo moj način življenja. To me neizmerno osrečuje. Koliko časa pa bo trajalo na vrhunski ravni, bo pokazal čas.«
