Druga zgodba, zaradi katere je kar nekaj papežev tlačila nočna mora – tista o globoki moralnoteološki dilemi, ali je Medžugorje kraj čudežev – je čudežno končana. Neuradno stoodstotno drži, da tam čudeža ni; pred desetletji se je štirim otrokom morda kaj prikazalo, a to ni bila Marija. Zato (spet neuradno, a stoodstotno natančno) vatikanski strokovnjaki za čudeže po desetletju znanstvenega garanja vidcem čudeža prepovedujejo javne nastope, na katerih bi razlagali, kaj jim je Marija naročila, predvsem pa se morajo odpovedati (so)lastništvu turističnih podjetij, ki tržijo njihove čudeže. Menda gre za konflikt interesov in poseganje na področje, ki je izključno v pristojnosti Svetega sedeža.

Dobro, človek še sprejme to ekonomsko-teološko logiko, a zakaj za vraga se je treba skrivati za neuradnimi, a povsod odtekajočimi informacijami, zaradi katerim imamo občutek, da sta Vatikan in ameriška NSA sestrski organizaciji? Vse je namreč tajno in vse se ve. Previdnost, dragi moji, previdnost je vedno vodilna misel – previdnosti gre zahvala, da se je Katoliška cerkev tako dolgo obdržala tudi v deželah, kjer so jo hoteli spraviti na raven društva kmečkih žena. Kaj pa če imajo vidci prav in bo Cerkev kriva, da se bo zmanjšalo zanimanje vernikov za Medžugorje, kar bo posledično prineslo manjši obisk, manjši zaslužek, izgubo delovnih mest natakarjev, sobaric in svinjopekov, nezmožnost odplačevanja posojil, najetih za gradnjo medžugorskih hotelov, trgovin, obrtnih delavnic za proizvodnjo glinenih in mavčnih kipcev Marije ter knjigarn z zbranimi deli o medžugorskih čudežih, kar bi nadalje vodilo v množične osebne stečaje, pavperizacijo kraja, vrnitev v obdobje Turkov, socialne nemire in potem v vojno, ki bo požgala ves Balkan, da ne naštevamo še drugih katastrofičnih scenarijev.

Kaj če čudeži vendarle so, v Vatikanu pa so jih z dekretom, neuradnim sicer, izbrisali, in bo užaljena Marija stopila do boga in se pritožila zaradi nestrokovne odločitve kongregacije za nauk vere, ta pa bo v božjim srdu kaznoval Vatikan; freske v Sikstinski kapeli bodo popokale in padle na tla, vatikanski vrtovi se bodo posušili, trg pred Vatikanom pa se bo spremenil v Benetke. Prav zato je sklep neuraden. Če se, bog ne daj, tisti zgoraj tako razjezi, ga lahko Sveti sedež še vedno potolaži z uradno izjavo, da je vse o Medžugorju neuradno, iztrgano iz konteksta, prejudicirano in v nestrokovni javnosti posplošeno. Tudi Frančiškovo izjavo v zvezi z vidci iz Medžugorja o tem, da Marija ni poštna uradnica, da bi vsak dan razpošiljala sporočila in vidcem sporočala dan, uro in kraj, ko jim bo dala naslednja navodila, je mogoče pojasniti kot neuradno in napačno razumljeno izjavo. Če ponovno razmislim, morda pa bo vendarle treba o Medžugorju napisati še kakšno opažanje, dokler ne bo vse – uradno. Do takrat nič od upokojitve.