»Zelo sem vesel, da mi je znova uspelo. Posrečilo se je ravno tisto, kar sem razmišljal, da bi bilo najbolje narediti, in uspelo mi je. Lepo bo znova v majici prvaka. Upam, da jo bodo pravočasno naredili. Že v torek gremo z ekipo na dirko na Kitajsko,« se je Luka Pibernik, 21-letni kolesar profesionalne ekipe Lampre iz Suhadol pri Komendi, včeraj v Mirni Peči veselil drugega naslova državnega prvaka. V 25-letni zgodovini državnih prvenstev še ni bilo kolesarja, še posebno ne pri njegovih letih, ki bi tako očitno pokazal mojstrovine kot specialnost najbolj posebne in najprestižnejše domače dirke. Piberniku je uspelo po preverjenem scenariju – z dolgim begom, tokrat z veteranom Kristjanom Fajtom (Adria Mobil). Beg je bil rekordno dolg: 171 kilometrov od 178. Na isti način je že leta 2012 prav na isti trasi osvojil tretje mesto in prvič opozoril nase.
»Pred dirko se mi profesionalci nismo nič menili glede taktike. Zmanjkalo je časa,« je Pibernik najprej opozoril na dogovarjanje in iskanje skupnih interesov kolesarjev iz številnih ekip. »Ker ni bilo skupne pobude, sem vedel, da je v begu veliko možnosti. Še posebno, če bo ubežna skupina močna in bo zraven tudi močna zasedba kolesarjev Adrie Mobila. Če so zraven, potem ni ekipe, ki bi lovila ta beg. Beg je bil pravi. Torej sem dobro sklepal. In tudi v begu je v takem specifičnem načinu dirkanja, kot je državno prvenstvo, lažje. Si spredaj, varneje je, a seveda je treba vložiti ogromno moči. Očitno so zadaj prej obupali,« je okoliščine državnega prvenstva lepo opisal Pibernik. V zaključku se je moral spopasti le še s Fajtom. In kot boljši sprinter je imel močne adute v rokah: »Dobrih 50 kilometrov pred ciljem sem že videl, da je v krizi, a nisem smel napasti, ker je bilo predaleč do cilja. Tudi v zadnjih kilometrih sem poskušal na klanec, a se nisem čutil sposobnega, da bi šel sam do cilja. Tudi v zaključku nisem bil popolnoma samozavesten, da mi bo uspelo. So le kilometri naredili svoje. Oba vsa bila na limitu, a mi je uspelo. Bil sem hitrejši,« se je razgovoril skromni mladenič, doma s kmetije, ki je nase opozoril pretekli teden na dirki Po Švici z enodnevnim nošenjem majice hribolazca. Nov naslov bo še en lep korak v karieri. Naslov v deveti državi na lestvici Word Toura ima poseben ugled, čeprav najboljši kolesar pride le na ogled starta in v izogib novinarjem ne starta, kot je to naredil nepredvidljivi Simon Špilak.
»Premočan je bil. Zame je bil Luka favorit. Zasluženo je zmagal,« je 35-letni Kristjan Fajt (Adria Mobil) izkazal spoštovanje kar 14 let mlajšemu tekmecu, s katerim sta se kar 170 kilometrov gledala v ospredju kot ubežnika. Gledala in predvsem složno garala, da ubežita zasledovalcem. In ni bil Fajt, ki je kot vodonoša velikokrat v tej vlogi klubske strategije, pobudnik ubežne akcije. To je bil Idrijec Dejan Bajt. »Ko se je Luka že odpeljal, sem se preselil do njega in potem so se priključili preostali trije, ki so bili nekaj časa z nama, in potem odnehali. Okoli šestdeset kilometrov pred ciljem sva s Pibernikom že skoraj obupala, da naju bodo ujeli, a sva v takem stanju še povečala prednost in dobila dodaten motiv. Bilo je dolgih 170 kilometrov, a ni bilo samo nama težko,« se je razgovoril Kristjan Fajt, ki je zaradi svoje vloge največkrat v senci svojih liderjev, kot sta Marko Kump (9.) in Primož Roglič (7.). Kot vodonoša ima mnogo izkušenj, kako se odzvati v vseh situacijah, in upal je, da se bo tudi vodonoši enkrat nasmehnila zmaga. »Upal sem, da bo moja vzdržljivost prišla v zaključku bolj do izraza. Vendar Pibernik je bil najmočnejši. Lahko sem zadovoljen tudi z drugim mestom. Vsako leto upam, da mi bo končno uspelo. Lani sem bil tretji, letos drugi. Očitno še ne bom končal kariere. Še imam motiv,« je dodal Fajt. A borbenost se skozi leta tudi pokaže. Fajt je najuspešnejši kolesar državnih prvenstev v zadnjih petnajstih letih, ko je slovensko kolesarstvo prodrlo v svet in večina najboljših vozi za tuje klube. Fajt je v zadnjih letih nanizal kar sedem uvrstitev med sedmerico. Ko smo uvrstitve pretvorili v točke po sistemu točkovanja formule ena je prav na včerajšnjem prvenstvu prehitel dosedanjega vodilnega Mitjo Mahoriča, z tretjim mestom pa se je na drugo prebil Borut Božič, specialist prvenstev v Mirni Peči. Od štirih prvenstev na tej zelo razgibani progi je osvojil dva naslova prvaka, letos sta mu Pibernik in Fajt ušla. Božič je v sprintu za bron ugnal nekdanjega zgornjega soseda v idrijskem bloku Jana Tratnika in Mateja Mohoriča.
»Zmanjkalo je energije za lov. Ko smo se Piberniku in Fajtu najbolj približali, nisem več zmogel pomagati Tratniku in Božiču pri narekovanju ritma v ospredju. Zakaj je zmanjkalo energije? Poglejte moje podatke o dirki,« je Matej Mohorič pokazal na računalnik na kolesu in izpostavil 4827 porabljenih kalorij v petih urah (4,54 ure) na tej 177 kilometrov dolgi trasi z 3368 metri višinske razlike ter maksimalnim srčnim utripom 186. »Vedel sem, da ju bo skoraj nemogoče ujeti. Ubežniki vedno vozijo v enakomernem ritmu in če so dovolj močni, imajo prednost pred zasledovalno skupino, ki vozi neenakomerno, s skoki, hitrimi pospeševanji, in s tem posamezniki kurijo veliko več glikogena. Ko pa glikogena zmanjka, je konec in ubežnikom lahko uspe,« je teorijo med skupino in ubežniki lepo razložil Matej Mohorič, najmanjši profesionalni kolesar v ekipah World Toura, ki pa nima pravice do kolajne med mlajšimi člani U23. Do naslova je predvsem Primož Roglič pomagal Davidu Peru (Adria Mobil), srebra se je veselil Mohoričev sosed Gašper Katrašnik (Sava) in brona Marko Pavlič (Radenska).
Ko so se že v prvi polovici dirke začeli napadi v ozadju, se je glavnina z najboljšimi povsem razbila. Zadaj so ostali tudi branilec naslova Matej Mugerli, Jan Polanc, Jani Brajkovič, Luka Mezgec in tudi Kristijan Koren, za katerega je bilo DP zadnji test pred njegovim šestim nastopom na Tour de Franceu. »Ko so se začeli napadi, je nekaj kolesarjev tudi namerno povzročalo luknje v koloni, da jih je bilo še težje ujeti,« je ob prošnji, da ga ne imenujemo, pristop na dirki opisal eden izmed bolj znanih imen. »Ko smo imeli več kot šest minut zaostanka, sem vedel, da jih ne bomo več ujeli. Ne morem povsem izmučen na dopust,« se je ob ženi Renati, ki je bila, kot je na državnih prvenstvih stalna praksa, tudi asistentka na progi s podajanjem pijače in energijskih gelov, zaradi odstopa po stotih kilometrih navihano nasmehnil Luka Mezgec. Grega Bole je poskušal skoraj iz obupa sam ujeti zasledovalno trojico, a je tudi on dobrih 50 kilometrov pred ciljem obupal.
Veliko bolj v senci moškega prvenstva je ženski del. Devet članic in isti vrstni red kot lani. Polona Batagelj je v ciljnem sprintu v skupini z najboljšimi mlajšimi mladinci znova premagala Uršo Pintar in Špelo Kern, vse so seveda članice BTC Cityja Ljubljana. »Vedela sem, da moram priti povsem spredaj v zadnji ovinek. To je bilo najpomembnejše. V skupini z mladinci druge taktične variante niti ni bilo,« se je že šestega zaporednega naslova veselila Batageljeva, ki je bila že vsa v pričakovanju začetka italijanskega Gira, Gira Rosa, ki se v petek začne v Ljubljani. »Komaj čakam. Pred šestimi leti si nikoli nisem mislila, da se bo v Sloveniji začela tako velika dirka.«
