Da bo Ivano Balić športnik, je bilo jasno že po športnih genih staršev, kajti tako oče Žarko kot mama Stjepanka sta bila profesionalna rokometaša. A sin edinec, rojen 1. aprila 1979, se je sprva odločil za treniranje košarke pri Jugoplastiki v Splitu, nato pa ga je očetov nekdanji soigralec povabil na prvi rokometni trening, čeprav je bil takrat star že 15 let in pol. Nekaj mesecev je treniral oboje, nato se je odločil za rokomet. Iz Splita je leta 2001 odšel v Metković, po treh letih pa je sledila prva destinacija v tujini – Španija, kjer je zaigral za Portland San Antonio.
»Za odhod v Pamplono sem se odločil, ker sem želel igrati skupaj s svojim vzornikom, Francozom Jacksonom Richardsonom, zame najboljšim rokometašem vseh časov. Mogoče bi lahko drugje več zaslužil, imel sem ponudbe Barcelone in Kiela, a pri meni denar ni bil nikoli na prvem mestu,« se kluba, ki je pred leti bankrotiral, spominja Ivano Balić, ki je pogodbo s Portlandom podpisal med EP 2004 v Sloveniji v enem izmed ljubljanskih parkov.
Richardson kot presenečenje
Po štirih letih v Pamploni je Zagreb španskemu klubu zanj plačal 700.000 evrov odškodnine. Po idiličnem prvem letu v Zagrebu je začelo pokati: »Ne vem, ali je moja pogodba preveč obremenjevala klubsko blagajno. Nikogar nisem s puško prisilil, da je podpisal takšno pogodbo. Nisem nikogar klical, ampak so mene klicali ljudje iz kluba in me spraševali, ali bi prišel,« poudarja Ivano z vzdevkom Rokometni Mozart, ki se je leta 2012 odpravil v Atletico Madrid, ki je nato prav tako bankrotiral. Pred dvema letoma se je nepričakovano odločil za odhod v nemški klub Wetzlar: »Vseeno mi je bilo, če to ni klub mojega renomeja. A zame je postal moj klub. Tako kot sem se s srcem odločil za odhod v Pamplono in Zagreb, sem se tudi za Wetzlar.«
»Z veseljem bi še igral, a hrbtenica mi tega ne dovoli več. Hrbtenica je najsrečnejša, da je konec z rokometom,« je po dveh sezonah igranja dejal na poslovilni tekmi proti Göppingenu v Rittal Areni v Wetzlarju, kjer je doživel 15-minutne stoječe ovacije okoli 4500 gledalcev, iz zvočnikov pa je odmevala pesem Tine Turner Simply the Best. Med številnimi poslovilnimi darili – zaradi bolečin v hrbtenici bi moral skoraj izpustiti zadnjo tekmo v karieri – je bil tudi originalni dres hokejskega kluba New Jersey Devils, katerega vnet navijač je že petnajst let, na hrbtni strani pa sta bila natiskana njegov priimek in številka 34, ki jo je nosil v Wetzlarju. Dobil je še letalski vozovnici za potovanje v New York in vstopnice za ogled tekem NY Devils, darili pa mu je izročil vzornik Jackson Richardson, ki ga je klub brez Balićeve vednosti skrivoma pripeljal v Wetzlar.
Najprej Dino, nato še Vigo
Med gledalci je bil tudi njegov nekdanji soigralec Petar Metličić (Ivanu je ob slovesu podaril palico, ki jo starejši uporabljajo pri hoji), s katerim imata v Splitu rokometno akademijo. Dres, v katerem je Balić odigral poslovilno tekmo, pa so prek spletne dražbe prodali za več kot 10.000 evrov. »Z Ivanom sva bila rokometna čarovnika, rokometu sva dala novo dimenzijo. Je nepredvidljiv na igrišču in zunaj njega. Zame je kot mlajši brat,« Jackson Richardson opisuje Hrvata, ki je bil dvakrat izbran za najboljšega igralca sveta (2003, 2006), v anketi na spletni strani IHF pa so ga leta 2010 izbrali za najboljšega vseh časov. Poleg klubskih lovorik se lahko pohvali še z dvema olimpijskima kolajnama (Atene 2004, London 2012) ter s po tremi s SP in EP. Z reprezentanco se je razšel v čudnih okoliščinah, potem ko ga selektor Goluža ni uvrstil na seznam igralcev za SP 2013 v Španiji, ker naj se mu ne bi oglašal na telefon.
V zasebnem življenju ima sinova z različnima ženskama. Prvo ženo Ivano je spoznal na splitski gimnaziji in se z njo poročil leta 1999, imata pa 14-letnega sina Dina. Po ločitvi leta 2006 je začel zvezo z odbojkarico Mirelo Delić iz Dubrovnika, s katero sta se spoznala, ko je Ivano igral za Zagreb, ona pa je prišla na obisk k prijateljem iz Azerbajdžana, kjer je igrala odbojko. S 188 centimetrov visoko lepotico Mirelo sta starša 15-mesečnega sina Viga. »Komaj čakam, da si bom lahko privoščil miren dopust na Jadranu. A najprej bom moral poklicati kakšnega nekdanjega rokometaša, da me nauči, kako uživati na svobodi,« se pošali Balić, ki je v Wetzlarju zavrnil funkcijo športnega direktorja, prvega julija pa bo prevzel položaj koordinatorja za moški rokomet pri hrvaški zvezi.