Če vas bo kdo slučajno vprašal, zakaj so evropske igre v Azerbajdžanu, se boste znašli v zagati. In to upravičeno. Neizpodbitno dejstvo je, da Azerbajdžan (zemljepisno gledano) nima nobene zveze z Evropo, saj leži v Zakavkazju, njegovi sosedi pa so Gruzija, Iran, Armenija... Vsekakor priročen alibi za zagovornike sveta brez meja, a to je larifari. Prve evropske igre so le še en dokaz, da je mogoče kupiti tudi tekmovanje na drugi celini, kar pa za bogati Azerbajdžan ni nobena denarna ovira, kajti naftnim zalogam ni videti konca. Toda če sočasno pljunem v lastno skledo: če je lahko na letošnji Evroviziji v Avstriji nastopala tudi Avstralija – zakaj ne bi mogle biti evropske igre v Azerbajdžanu?
Azerbajdžan je izkoristil popolno nezanimanje Evrope za evropske igre (bil je edini kandidat za organizacijo tekmovanja, za naslednje igre ni še nobenega), v kratkem času zgradil ali dogradil vse potrebne objekte in se po tej plati predstavil v odlični luči. S tem si Baku skuša prislužiti tudi dodatne točke za organizacijo pravih olimpijskih iger, potem ko je bila kandidatura že dvakrat neuspešna. Ob tem skuša Azerbajdžan, ki je tarča kritik zaradi avtoritativne politike predsednika Ilhama Alijeva in kršenja človekovih pravic, z organizacijo velike športne prireditve izboljšati svoj imidž v svetu, morebitno opozarjanje na diktaturo in z njo povezane zadeve pa gostitelji odpravljajo z znano krilatico, da politike in športa pač ne gre mešati.
Še bolj kot zemljepisni zorni kot gledanja na tekmovanje je nenavaden seznam športov na igrah v Bakuju. Z izjemo juda in še kakšnih dveh, treh športov vsi preostali nimajo (skoraj) nobene tekmovalne vrednosti. V atletiki je bil izveden le četrtoligaški evropski pokal, v plavanju so nastopale zgolj mladinske kategorije, košarko je predstavljala samo neolimpijska različica 3x3 (ulična košarka), nogomet se je igral le na mivki, o rokometu ni bilo ne duha ne sluha, odbojka ni spadala v olimpijske kvalifikacije, prav tako ne športna gimnastika, vaterpolo, badminton... V Bakuju je bilo v tekmovalnem sporedu 20 športov, le 16 med njimi pa je tudi v sporedu olimpijskih iger. Zato je še toliko bolj čudno (ali pa tudi ne – zaradi povezav z nacionalnim olimpijskim komitejem, športnimi zvezami in funkcionarji, sponzorji...), da so tudi nekateri veliki slovenski mediji iz tega športnega dogodka gradili »Potemkinovo športno vas«, zaradi česar je imel povprečni Slovenec občutek, kot da gre najmanj za prave olimpijske igre.