Upal sem, da mi bo uspelo zbrati dovolj gradiva že med tem trimesečnim obiskom Slovenije, da bi lahko začel pisati ob povratku domov, a je zdaj očitno, da se bom moral še vrniti po gradivo, saj je Bartolova pisateljska in osebna zapuščina tako obsežna. Bartol je bil mnenja, da se pri umetniku ne da ločiti osebnega od ustvarjalnega. In pri zbiranju gradiva za svojo zapuščino je bil zelo pazljiv, da je šlo vanjo res vse pomembno.
Kaj bo cilj biografije?Menim, da si Bartol zasluži več ugleda v svetovnem merilu. Moj namen je, da se skoncentriram na enega samega pisatelja, ki je bil reprezentativen za slovensko literarno in kulturno srenjo medvojnega obdobja, in da skupaj z njim podam tudi splošno sliko kulturnega življenja v Sloveniji v tistem času. To bo za bralca v Ameriki, Veliki Britaniji, kjerkoli – novost. Tudi v tem prostoru bi z biografijo Bartola podali neko novo perspektivo časa in okolja. Sicer pa me motivira tudi to, da Slovenci nimate tako ustaljene tradicije literarnih biografij, če odštejemo biografije o največjih, denimo Prešernu in Cankarju.
Je slovenska literatura zanimiva za ameriškega bralca in zakaj?Mislim, da je slovenska literatura kljub majhnosti zelo močna. Morda ravno zaradi svoje majhnosti. Poglejmo Seattle, ki ima tri milijone prebivalcev, a jaz iz tega mesta ne morem našteti veliko res dobrih, vrhunskih pisateljev. Gre za to, da vsaka jezikovna skupnost proizvaja neki minimum vrhunskih talentov in da ima Slovenija zaradi tega nadpovprečno število umetnikov. To je za študenta, človeka, ki se za to zanima, izredno lepo. Upam, da bodo tudi moji študentje slovenistike nekoč imeli priložnost, da tudi sami posegajo v kulturo ter jo širijo s svojimi prevodi in članki.
Kako bi slovensko literaturo opisali ameriškemu bralcu? Pri nas velja predvsem teza, da je polna večno trpečih pasivnih junakov…Tega je ogromno, seveda. A tiste najboljše stvari se s tem ukvarjajo na način, ki to tradicijo postavi na glavo. Vsaka družba ima svoje tabuje in travme, s katerimi se večina ljudi noče ukvarjati, ker jih te teme ogrožajo. Literatura je tista umetnost, ki tebi in tvojim sodržavljanom daje možnost soočenja in produktivnega spopada s takimi temami. Vaši najsposobnejši pisatelji se z njimi ukvarjajo na način, ki je dostopen tudi ameriškim bralcem, ki po eni strani dobijo vpogled v neko drugo družbeno tematiko, hkrati pa lahko pridejo do nekega spoznanja tudi o svoji družbi. Mene je kar pokosilo, kako lepo to nekateri vaši pisatelji počnejo. Tudi moji študentje slovenistike, ki jih ni ravno zelo veliko, a gre vedno za izredno sposobne, tudi nadarjene študente, pravijo, da pri slovenski literaturi čutijo živ utrip, ki ga pri mnogih drugih pisateljih ne doživijo.
Lahko izpostavite nekaj romanov, ki so dober primer tega, da slovenski pisatelj piše o pomembnih tematikah za Slovence na način, da so dostopne tudi ameriškemu bralcu?Čez nekaj mesecev bo izšlo Jančarjevo delo To noč sem jo videl, ki je izredno dostopno za ameriške bralce in tudi izredno zanimivo. Drevo brez imena je zahtevnejše branje, ki mu verjetno veliko ameriških bralcev ni kos. Zbirka kratkih novel O treh Katarine Marinčič je zelo učinkovita. Njene tri različne zgodbe so lepo povezane med sabo in vodijo do rešitve osrednje problematike. Zdaj prevajam Prišleke Lojzeta Kovačiča in sem absolutno prepričan, da bo ta avtor požel velik uspeh. Za naprej bi se rad več ukvarjal z romani Borisa Pahorja pa tudi Florjana Lipuša. Upam, da bom zanimanje za literarno prevajanje zbudil tudi pri svojih študentih.
Kako je zasnovan študij slovenščine na vaši univerzi?Ne gre za študij slovenščine, pač pa za lektorat, kjer učim jezik in nekaj predmetov iz slovenske literature. Zanj se v glavnem odločajo podiplomski študentje rusistike, germanistike, romanistike, ki hočejo dopolniti svoj študij, saj jim tovrstne kombinirane specializacije dajejo možnosti za izredno zanimive primerjalne študije. Morda se vam bo zdelo malce prepogumno, da to rečem, toda tale vaš prostor je treba malo prezračiti z vpogledi zunanjih opazovalcev, ki s sabo nosijo čisto drugačno ozadje. Vaše specifike lahko opazujejo in raziskujejo na tem ozadju, kar prinaša nešteto možnosti za nova zanimiva odkritja. To se preredko dogaja, saj je teh zunanjih opazovalcev zelo malo, splačalo pa bi se jih razvijati, spodbujati. In prav to počnemo na našem lektoratu.
Kakšni so vaši prevajalski načrti za naprej – kaj bi bilo treba še prevesti?Veliko je takega, ker so bili stari prevodi iz 20. in 40. let prejšnjega stoletja neustrezni in ne dosegajo literarne ravni izvirnika. Merim predvsem na prevode Prešerna in Prežihovega Voranca.
Zakaj je vaš prevod Pahorjeve Nekropole za četrt krajši od originala in drugih prevodov?Zaradi uredniškega postopka. V ZDA je stara tradicija zelo aktivnega, bi rekel celo agresivnega urednikovanja, pri katerem urednik zelo rad in zelo globoko poseže v avtorjevo besedilo in predlaga veliko sprememb. Gre za neke vrste bitko med pisateljem in urednikom. Tega slovenski pisatelji niso toliko vajeni, pričakujejo veliko več svobode in suverenosti. Nekropolo sem prevajal pred 22 leti in tedaj je urednica dala ogromno stvari ven. Enostavno prečrtala je polovico strani, pa posamezne besedne zveze, omembo Sečoveljskih solin, vse, kar ni dostopno Američanom. To je bila zelo ugledna urednica za vse evropske nobelovce pri eni najuglednejših ameriških založb, zelo močna in sposobna gospa, ki je imela izreden uspeh z Grassom, Saramagom in mnogimi drugimi. V obdobju, ko sem bil mlajši prevajalec, si urednici seveda nisem drznil nasprotovati. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da bi kot prevajalec danes nastopil drugače in zagovarjal veliko odstranjenega. Zato se bom še enkrat vrnil do te konkretne knjige, ki bo dobila novo verzijo prevoda.
