Z vsebino interpelacije, da smo doživeli »nepotreben in težko popravljiv padec ugleda z vidika delovanja pravne države«, se moramo strinjati. Slovenija je bila namreč do pridržanja Haradinaja, torej do predprejšnjega tedna, ugledna država, po kateri so se zgledovale tudi na prvi pogled razvitejše evropske zvezde. Slovensko vlado je na primer dvakrat vodil človek, ki je bil vpleten v dve mednarodni orožarski aferi. Državnemu zboru je po naključju predsedoval nekdanji župan, ki je organiziral protiromske proteste. V parlamentu sedi vodja opozicije, ki ne zna pojasniti izvora najmanj 210.000 evrov, s prestolnico države pa upravlja oseba, ki se mora zaradi preteklih grehov zagovarjati na sodišču in ki ji protikorupcijska komisija očita sistematično kršitev zakonske obveznosti poročanja o premoženjskem stanju. Imamo lokalne šerife, ki sedijo predvsem v sodnih dvoranah, plagiatorje, ki v državnem zboru skrbijo za dobrobit vseh državljanov, in katoliško cerkev, ki se je finančno zlomila do te mere, da so o njeni skromnosti poročali vsi svetovni mediji.

Slovenskega direktorja, ki je v strateškem podjetju pokradel vse, kar se je s pomočjo politike pokrasti dalo, poznajo danes tudi v Dominikanski republiki, po 24 letih samostojnosti pa kot narodnega heroja častimo pajdaša balkanskega kralja kokaina, zaradi katerega mora ustavno sodišče oceniti zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Del slovenskega vsakdana so tudi vsi lopovi, ki so skopali bančno luknjo, a jih ne znamo zapreti, trupla, ki jih ne znamo pokopati, in državljani, ki zaradi svoje spolne usmerjenosti ne smejo uživati vseh pravic. Imamo pa zato predsednika države, ki z miškami žura na maturantskih povorkah in se v predsedniški palači druži z zlato ribico.

Kot je pred dnevom državnosti na twitterju zapisal novinarski kolega, »politike moti, ker se jim zdi, da ljudje ne praznujejo dovolj srčno domovinskih praznikov. Ja, dajmo se veseliti, ker nam je tako fino.« Še na mnoga leta, draga Slovenija!