Tega polja samoumevnosti, ki se je betoniralo stoletja in stoletja, seveda ni mogoče presekati prek noči. Nasprotno. Za kakršno koli globinsko intervencijo, ki lahko spremeni vedenjske vzorce v družbi, naj bi bilo potrebnih več generacij. Govori se celo o treh. V tem smislu je naših prvih štiriindvajset let v samostojni državi zgolj prolog.

Po drugi strani pa se družba ne more razvijati, če je način življenja v diskontinuiteti s temi osnovnimi stoletnimi vzorci. Na temeljni socialnoantropološki ravni torej za razvoj družbe ni ključen političen, državni ali naddržavni okvir, ampak esencialna, notranje strukturna kompatibilnost z našimi socializacijskimi vzorci v kolektivnem nezavednem. Če te kompatibilnosti ni, potem družba živi v permanentni kontradikciji in paradoksu. Dogovorno reševanje problemov, ki je bilo pri nas skozi stoletja normalen, moralen in verjetno nemalokrat tudi nujen način reševanja problemov za normalno in osnovno preživetje ljudi, se je s pravno državo, tako rekoč prek noči, povsem na novo ovrednotilo. Kar je bilo nekoč nujno in logično, je danes prepovedano in zavrženo, kar se je nekoč imenovala osnovna logika preživetja, se danes imenuje korupcija oziroma klientelizem.

To seveda pomeni, da danes, tukaj in zdaj, mi živimo v temeljnem permanentnem nasprotju med javno predpisanim (pravna država) in intimno nujnim za preživetje (dogovornim), kar nas vse, celotno družbo, postavlja v položaj permanentne koruptivnosti kot osnovnega stanja stvari. Tako rekoč pri vsaki odločitvi, pri vsaki potezi vemo, kaj in kako bi bilo treba, in vemo, kaj in kako moramo, če hočemo preživeti. Tako stanje paradoksa in kontradikcije v družbi strokovnjaki opisujejo z besedo regresija. Vsekakor tudi za povsem običajno oko v tem ni mogoče spregledati ogromne mere nemoči.

Če je na socialno družbeni ravni predpogoj za korak naprej kontinuiteta, pa je v stvareh duha, temeljnih premislekov, kreativnosti, presežkov ali, če hočete, temeljnih identitetnih premikov, če sledimo Mladenu Dolarju in njegovemu razmišljanju, predpogoj za kakršen koli premik razvoj oziroma preboj – diskontinuiteta. Morda še najbolje ponazori to situacijo naslov Dolarjeve knjige Strel sredi koncerta, ki govori o dimenzijah nepredvidljivega, o brutalnem vdoru neznanega in nenadnega, ki vzpostavi neko novo razsežnost, okoli katere se nato strukturira vse preostalo, ki deluje kot kontinuiteta. In tudi v tem smislu je situacija precej kompleksna in ne najbolj optimistična. Roko na srce, nikoli v zgodovini nismo bili brez možnosti, ki jo ponujajo večnacionalni državni okvirji, da prostor takoj dobi drugo, drugačno, socialno neobremenjeno reakcijo, mnenje, refleksijo. To je vedno in dosledno lahko samo dobro in zdravilno. Če smo bili skozi zgodovino, nemalokrat tudi proti svoji volji, tako rekoč prisiljeni v permanentni dialog s sosednjimi kulturnimi prostori, enkrat s prostori severno in vzhodno od nas, drugič z zahodnimi, tretjič z južnimi sosedi, smo zdaj prvič korak dlje od osnovne dialoškosti prostora. Kakor koli obrnemo, smo omejeni na svoje male, precej zaprte scene. Pravzaprav krožke, če ne bi delovalo podcenjujoče, ker ni to namen. Scena, vsaj v mojem imaginariju, je strukturirana dialoško, torej da obstajata vsaj dva samostojna, drug od drugega kolikor toliko neodvisna, živa in kreativno iskreča se centra. Nekaj mest smo skozi zgodovino izgubili, Maribor se je po osamosvojitvi sesul vase, kar verjetno pomeni, da smo kljub vsem prepustnim mejam, digitalni dimenziji, globalizaciji in tako dalje bolj kot kdaj koli pogreznjeni v svojo monološkost, zaprtost in samozadostnost. Kar ponovno, povsem iz druge dimenzije in logike, navrže nov kupček nemoči.

In če na bolj površinske nanose dodamo, da se kot družba in država razvijamo brez strateškega in gospodarskega načrta, da nimamo pojma, kaj, če sploh kaj, zasledujemo, uresničujemo in kam potujemo, če dodamo še povrhnjico iz dveh desetletij intenzivne ideološke instrumentalizacije državljanov, ki je povlekla iz nas kupe sovraštva, prezira in tisoč in eno nianso globokega nespoštovanja, če dodamo prek tega negativno selekcijo v javnem prostoru, zabetonirano državo, kulturo prekarstva in espejevstva, ki je večinoma drugo ime za umiranje na obroke, mlado generacijo, ki pakira kufre, dobimo potret družbe, nas tukaj in zdaj, na tem prostoru in v trenutnem stanju. Agonijo, ki še najbolj spominja na temeljno, globinsko nemoč.