Pod taktirko dirigenta Patrika Grebla ter v izvedbi Big Banda in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bodo obiskovalci ljubljanskih Križank v okviru 63. festivala Ljubljana nocoj prisluhnili največjim uspešnicam Slovenske popevke izpod peresa Elze Budau,ki je tudi sama sodelovala pri izboru letošnjih popevk in izvajalcev. Tako bodo na odru znova zazvenele zimzelene pesmi, kot so Pegasto dekle, Brez besed, Nasmeh poletnih dni, Ti si moja ljubezen, S teboj, Zelena leta, Šepet poletnih trav, Sto majhnih nežnosti, Samo nasmeh je bolj grenak in seveda Poletna noč.

Popevke bodo prepevali Anika Horvat, Manca Izmajlova, Severa Gjurin, Nuška Drašček, Nina Strnad, Rok Pečečnik in Jure Ivanušič, kot posebna gosta pa bosta nastopila tudi dva pevca starejše generacije Elda Viler in Oto Pestner. Večer bo povezoval Saša Tabaković, ki bo tokrat tudi zapel. »Tokratna Poletna noč bo v duhu praznovanja, nostalgije, romantike. Naj bo primeren poklon takšni osebnosti, kot je gospa Elza Budau, tokrat največji izziv. Je pogumna dama, ki je svoje intimne doživljaje pretvorila v najlepša besedila iz zakladnice Slovenske popevke. In institucija na področju pisanja besedil zabavne glasbe, zaokrožena v podobi šarmantne gospe s slogom. Samo radosti me lahko, da se bom tudi sam poklonil njenemu delu,« je strnil svoje vtise pred nastopom. Mi pa smo se pred velikim koncertom pogovarjali z avtorico besedil, z Elzo Budau.

Kaj vam pomeni, da bo letošnja Poletna noč posvečena vam?

Končno sem dočakala meni posvečen gala koncert, svojo Poletno noč, ki pa je hkrati poklon komponistom, s katerimi sem največ sodelovala. Vesela sem in počaščena. To bo praznik lepih slovenskih popevk, ki so zimzelene.

Kako ste izmed svojih številnih besedil izbrali nocojšnji repertoar?

Vsekakor ni bilo lahko, saj sem morala izmed več kot tisoč besedil izbrati samo dvajset pesmi. Po premisleku sem se odločila, da bo letošnja Poletna noč posvečena – poletni noči. Najprej sem izbrala pesmi o tej temi, šele potem izvajalce in spletla zgodbo.

Kako ste se odločali za izvajalce in kako bodo slišati vaše pesmi v novi izvedbi?

Upam, da sem pri izboru pevcev, ki bodo nastopili – žal jih bo letos samo deset – imela srečno roko. Večina, razen dveh iz mojih časov, bo pela pesmi, ki niso bile napisane zanje. To ni lahko. Ampak verjamem vanje. Zelo sem radovedna, kako bodo zazvenele ob novih interpretih, ki jim bodo skušali vdihniti novo življenje.

V zlatih časih slovenske popevke je bila vaša osnovna zaposlitev na radiu. Kako ste to delo kombinirali s pisanjem pesmi?

Na radiu sem od začetka do konca svojega službovanja delala vse mogoče. Od administratorke do novinarke specialistke za posebne naloge, skratka, bila sem radijska deklica za vse. Najbolj sem uživala v ustvarjanju avtorskih oddaj. Nekako obsojena sem bila na utrinke, ki pa so bili, seveda, daljši od zvezdnih: Kulinarični utrinki, Večerni utrinek... Ustvarila sem tudi nekaj posebnih, enournih prazničnih oddaj: Sveča za Angelo, Božičevanje z Božiči, Radi smo P(p)rešerni. Pa še kulinarične miniature Elzine hrustljave misli. Pisanje besedil za popevke je bila moja prostočasna, večinoma kar nočna dejavnost.

Vam je katera od pesmi najljubša in povezana s posebno dragim spominom? Bodo nocoj na novo zaživele?

Mislim, da bodo vse pesmi, izbrane za ta koncert, zares zaživele na novo. Večinoma v izvedbah nove generacije pevcev, v povsem novih ali domiselno prenovljenih priredbah za odlična orkestra Radiotelevizije Slovenija, simfoničnega in big band, pod vodstvom Patrika Grebla. Pustila se bom presenetiti, katera od pesmi me bo najbolj prevzela. Skoraj vsaka je povezana s kakim spominom, opažanjem, dogodkom. Balkoni moje mladosti je na primer zgodba dveh mladih. Prizorišče je meni zelo ljuba Stara Ljubljana, kjer sem živela sedemnajst let. Balkone sem si izmislila. Zame so nedokončani mostovi med ljudmi. Sicer pa Poletna noč zavzema posebno mesto, pa ne le zato, ker je »prvorojenka«. Morda je čarobni ključ, ki odpira vrata srca. Vesela sem, da je skoraj že ponarodela. Ni Poletne noči brez Poletne noči.

Kako vidite primerjavo pretekle in današnje popevkarske glasbe? Kaj menite o sodobnih pop tekstopiscih, ki so po raziskavah sodeč pristali pri pisanju besedil na ravni prvošolčkov, globoke misli in čustva pa so zamenjali vedno pogostejši medmeti, kot so oh, ah, na-na-na in podobno?

Meni se zdi, da je glasba živa. Raste, se razvija, spreminja. Glasba je ogledalo časa. Tudi zato ne more biti današnja takšna kot nekdanja. Drugačna je. Enako velja za današnje pisce besedil pop glasbe. Skušajo ujeti utrip časa. Zdaj so besedila nekakšna hitra hrana za srce in dušo. Vendar ne vsa. Nerada primerjam. Ni treba. Tudi tu veljajo zakoni narave. Samo tisto, kar je dobro preživi, ostane.