Vaterpolisti kranjskega Triglava in Ljubljane bodo danes v Kranju odigrali četrto tekmo zelo izenačenega finala državnega prvenstva. V boljšem položaju je klub iz prestolnice, ki v zmagah vodi z 2:1, od naslova najboljšega v državi pa ga tako loči zgolj še zmaga. Želja po uspehu je za igralca ljubljanske zasedbe Andraža Žurmana in Martina Puša tako velika, da se že ob misli na morebiten uspeh naježita.
Vaterpolo ima v Ljubljani bogato tradicijo, a zgodovina Vaterpolo kluba Ljubljana je mnogo krajša. Klub je bil ustanovljen šele pred dvema letoma na pobudo nekdanjih vaterpolistov in trenerjev Olimpije, ki v športnem društvu tudi zaradi neugodnega finančnega položaja niso več videli pravega potenciala. »Zmenili smo se, da če zaženemo ta projekt, se polovičarstva ne bomo šli. Pri Olimpiji so privolili, da zadeve v svoje roke vzamemo mlajši, in nas pri tem tudi podprli,« obrazloži vaterpolist Andraž Žurman in doda, da je primarni cilj kluba delo z mladimi. Največjo težavo vaterpola v glavnem mestu predstavlja predvsem velika generacijska luknja. »Jasno nam je, da moramo začeti delati s sedem-, osemletniki in nato kontinuirano ter na pravilen način nadaljevati vse tja do dvajsetega leta,« meni Žurman in se pohvali, da ima klub, ki je startal skoraj iz ničle, danes že 120 aktivnih članov.
Njegov soigralec Martin Puš ob tem pristavi, da so se zavedali veljave, ki jo ima ime Olimpija v slovenskem prostoru, a so se kljub temu odločili tvegati. »Glavna poanta je bila, da smo želeli začeti novo zgodbo z novim klubom. Tvegali smo, saj smo želeli predstaviti naš pogled na vaterpolo. V ta šport smo vložili več kot polovico svojega življenja. Seveda pa se hkrati zavedamo, da je to dolgoročni projekt. Ne ciljamo z danes na jutri. Prave uspehe bomo verjetno želi šele čez 10 ali celo 15 let,« je preudaren Martin Puš, ki je pred tem vaterpolo profesionalno igral v Franciji in Ukrajini.
Tako Puš kot Žurman, ki igra na položaju vratarja, se strinjata, da cilj kluba ni članska ekipa, temveč je prioriteta vzgoja mladih igralcev. Tako prva ekipa igra na prostovoljni osnovi, kar pomeni, da za nastope na tekmah ne prejmejo plačila. »Fantje so najini vrstniki, s katerimi sva prijatelja že vrsto let. Ker smo premajhni in nimamo sponzorjev, plačilo še ne pride v poštev, je pa res, da gremo po vsaki domači tekmi na kosilo. Klub nam ponuja še vso opremo in vse, kar še sodi poleg,« pove Žurman
Dvojica je v teh dneh še posebej ponosna na dejstvo, da so finalne tekme na domačem bazenu na Kodeljevem izvrstno obiskane, kar je po njunem mnenju posledica uspešnega oglaševanja, v katerega vsi v klubu vlagajo velike napore. »Res je, da smo morali zaradi tega vložiti tudi nekaj denarja, a brez tega ne gre. Poskušali smo različne stvari. Od tega, da smo obiskovali šole in delili letake, pa do promocije na bazenih in medmrežju,« pravi Puš.
Oba se strinjata, da najboljšo reklamo za klub vseeno predstavlja igranje v finalu, ki pa je za njun okus nekoliko bolj izenačeno, kot bi si želela. »Morda se nam pozna, da smo na zadnjem srečanju ligaškega dela zaradi poškodbe ostali brez Andraža Verača, ki je eden naših najboljših strelcev in ključnih igralcev. S tem se nam je tudi nekoliko podrl sistem igre, kar je razumljivo, saj je vaterpolo ekipni šport,« pravi Puš. Njegov soigralec Žurman pa pripomni: »Lepo je videti veliko ljudi na tribunah, ki navijajo zate. Ob misli na to se kar naježim. Lahko rečem, da nam gre za zdaj vse na roko. Potrebnega bo še veliko dela, a stvari se premikajo v pravo smer.«
