Ob tej priložnosti bodo ponovno »našemili« znameniti Petrov kip, enega od najbolj zaželenih ciljev rimskih romarjev. Nič hudega slutečemu ne preveč uspešnemu ribiču iz Galileje bodo navesili papeški ornat s tiaro in prstanom vred. Kar v današnjih časih, ko je grafična nazornost skoraj tako v čislih kot v obdobjih manj pismenih kultur od naše, sporoča prejkone to, da med ribičem in današnjim rimskim škofom ni bilo nobenega vsebinskega reza. Ponedeljkova predstava z ornatom bo spričo dejstva, da pred svojimi očmi pravkar doživljamo enega (številnih) tovrstnih rezov, celo za odtenek pogumnejša kot prejšnja leta. Če ga seveda ne bo Frančišek v zadnjem hipu odpovedal.
Kako daleč vsaksebi sta občasno kdaj še izražena pravoverna podmena o nespremenljivi avtoriteti rimskega škofa skozi čas in že bežen zgodovinski sprehod po labirintih preteklosti rimskega sedeža, je dovolj dobro znano. A vendar si je prav pred praznikom obeh apostolov dobro osvežiti spomin.
Tako je seveda poseben položaj Petra in njegovih naslednikov med krščanskimi škofi vse tja v 4. stoletje le malo več od pobožne fikcije, njihov vpliv pa razmeroma redko preseže lokalne okvire. Temni oblaki se v novejšem času zbirajo celo nad predstavami o tistih zvezdnih trenutkih, v katerih naj bi njihovo tolčenje po mizi odmevalo tja daleč v Malo Azijo, recimo ob posegu škofa Viktorja ob koncu drugega stoletja v spor o praznovanju velike noči.
In če so se začele razmere v zahodnem delu rimskega sveta po shiranju posvetne oblasti v petem stoletju jadrno spreminjati in so delnice škofa Rima rasle, je precej bolj zapleteno vprašanje, ali so kdaj sploh kotirale na cerkvenih borzah vzhoda. Ustaljena predstava kajpak je, da tam do leta 1054 nedvomno, a niso redki opomini, da so bili samozavestni vzhodnjaki nasledniku apostola Petra že od nekdaj pripravljeni prisluhniti samo takrat, kadar je bil enih misli z njimi.
Kjer se je uveljavilo latinsko krščanstvo, je bil rimski škof vse bolj papež, a hkrati vse bolj ključni evropski politični igralec, ki je lahko odstavljal in postavljal cesarje in kralje. Kar nekako mimogrede je na tej poti izginila skoraj sleherna zunanja podobnost z neuspešnim ribiškim podjetnikom iz Galileje, medtem ko je častni naslov »služabnik Božjih služabnikov« pridobival od resničnosti vse bolj emancipiran pomen. Seveda v isto smer ni moglo iti samo navzgor, prenapenjanje političnega loka je Bonifacija VIII. pognalo v ujetništvo in smrt, napačna preračunljivost Klementa VII. pa je v veliki meri določila posebnosti reformacije na Angleškem.
Papeži so sicer še dolgo ostali vladarji ene osrednjih dežel na Apeninskem polotoku, vendar se je jeziček na tehtnici začel po obdobju, ko je papeška tiara postala dosegljiva zgolj ozkemu krogu italijanskih plemičev, znova bolj nagibati v prid duhovnega očetovstva. Pij IX. ni postal združitelj Italije, marveč »vatikanski jetnik«, s čimer je precej določil smer za naprej. Eno njenih bistvenih uresničitev je pomenilo zvezdniško papeževanje zdaj že na oltar povzdignjenega Janeza Pavla II. Toda pri njem je še obstajala neka v množičnih medijih običajno sramežljivo na stranski tir postavljena napetost med virtuoznim obvladovanjem zakonitosti globaliziranih komunikacijskih sredstev in med izrazito katoliško, za širšo javnost zato velikokrat neprijetno vsebino.
Zdi se, da dela z objavo svoje okrožnice Laudato si' papež Frančišek naslednji korak. Povedno si je za maskoto te poti izbral prav svojega soimenjaka, asiškega ubožca, katerega zapuščina je bila že med njegovimi sodobniki raztegljiva, tako zelo, da se je zdelo že njegovim zgodnjim naslednikom zajeziti poplavo življenjepisov o njem.
Papež z novo okrožnico bolj ali manj zavestno stopa na plan kot globalna duhovna avtoriteta, ki v veliki meri opušča (pre)tesno navezavo na lastno katoliško skupnost. Nekaj podobnega se je zgodilo štirinajstemu dalajlami, ki se je iz duhovnega voditelja razmeroma maloštevilne skupnosti znotraj svetovnega budizma in političnega poglavarja razmeroma majhne države tudi po spletu okoliščin preobrazil v duhovnega superzvezdnika. Ob katerem v jedrnih pokrajinah njegove priljubljenosti komaj kdo še pomisli na izročilo, iz katerega je izšel. Več ljudi se spomni vsaj njegove domovine.
Kajpak bo pri Frančišku proces trčil ob več ovir. Superzvezdniki so bili že nekateri njegovi predhodniki, vrhu tega medijsko podobo rimskega škofa veliko bolj kot pri dalajlami opredeljuje njegovo vodenje bogoslužnih dejanj. A z galopirajočo sekularizacijo zahodnega sveta bo tega verjetno vse manj. Paradoks pri vsem skupaj sicer je, da bo bolj ko bo postajala njuna duhovnost univerzalna ali kar univerzalistična, (spet) naraščal njun pomen kot političnih osebnosti. Navsezadnje je nastanek Laudato si' ob vseh globljih premislekih neposredno navdihnila sorazmerno profana prihodnja konferenca Združenih narodov o podnebju v Parizu. Tu je še poplava izrazov, ki se končujejo na –izem in bo njihovo postavljanje pred sramotilni steber zagotovo nagovorilo široke množice. Z vidika doslej povedanega je zanimiv še zaključek okrožnice, kjer katoliški papež najbrž prvič v zgodovini obračanju na Jezusa Kristusa v molitvi pripiše vlogo ene od dveh možnosti.
