Kopnenje snega na jeziku poteka v štirih delih. Na toliko delov je razdeljena pesniška zbirka. Zaman bi se iskalo kakšen poseben skladenjski lok ali usad, a tudi nametanost ni pravšnji kriterij za opis zloženosti. Edina oznaka, ki vzdrži, je ponavljanje enega in istega v štirih delih in na štiri načine, kolikor je tudi letnih časov. Seveda, pesmi se začno množiti s pomladjo, s tistim letnim časom, ki poleg topline prinese tudi spogledovanja, celo ovohavanja in nenazadnje tesna zbližanja. Prav pogosta snov takšnega časa je izparina. V pesmi, ki konča tretji del in ima naslov Kako je toplo, ko si spet, je vrstica: »Po dežju gneča. Kot dolg poljub, ki je zapustil dom.«
Ne samo navedena vrstica, pač pa celotna zbirka prinaša vzdušje iskanja zaljubljenosti, niti ne ljubezni. Ljubezen je pač stanje preobremenjenosti, zaljubljenost pa dopušča več prostosti, več manevrskega prostora, saj je lahko ljubezen tisto čustvo, ki odnos nekako zaparkira, zapakira, ga naredi sicer stabilnega, a osiromaši zvedavost, lahkotnost. Za še pristnejši vtis o pesmih poskrbi prvi del pesmi z naslovom Dama s klobukom: »Štiri strani neba, / nobena poznana, / nobena ovohana, / štiri prgišča biti, / nobeno živeto, / nobeno odkrito, / štiri noči, / štiri sonca, / štiri skrivnosti, / ki jih varuje dama / s klobukom / na srcu. / Ko sem bil / zadnjič pri njej, / sem videl ovelo ciklamo.«
A zgolj in samo o zaljubljenosti, ljubezni in ostalih ljubeznivostih tržaški pesnik ne pesni, ko pa je še toliko drugih stanj, stvari in oseb, na katerih pušča svoje takte, svoje zloge, svoje zapise. In tudi o stvari, ki ga dela. To je pesem. Pesem z istobesednim naslovom se konča z vrsticama: »V glasu poezije, / ki sluti ritem.« V navedenem paru vrstic je pojasnjena ena od velikih skrivnosti pesništva. To je prav slutnja. Slutnja, s katero zapisano besedilo povzema lastnosti človeške izrazne zmožnosti, da poleg tistih osnovnejših nagibov, nagonov in potreb izrazi še nekaj, kar prihaja, kar se dogaja, kar je izročeno v pričakovanje. In v tem vzdušju, pa četudi kar izparevanju, je izpisana celotna knjiga. Pesnik ni več znanilec brezizhodnega, brezciljnega, temveč tistega, kar sodobna pesniška ustvarjalnost pogreša: igrivosti, oplemenitene s stalno zaljubljenostjo.
